Almond si je namreč z The Velvet Trail znova prisvojil vse kanone preteklih ustvarjalnih izkušenj in prevpraševanj, to eklektiko pa predstavil kot osrednjo spodbudo prenovljene samozavesti. V isti sapi je treba poudariti, da raznovrstnost tu ne predstavlja kakega izgovora ali prikrivanja nemoči pri iskanju svežih idej, temveč povsem naravni koncept v formiranju pop pesmi z značajem. Zato je še težje razumeti, čemu je pred tem izgubil zaupanje vase, saj se je že zdavnaj naučil živeti z vsemi vidiki svoje nenavadne umetniške osebnosti. Almond je bil namreč vedno najbolj prepričljiv, ko je pripovedoval svoje zgodbe ter bojeval bitke lastnih notranjih konfliktov in zunanjih frustracij. In večino njegovih »rokopisov«, četudi so šli hitro v uho, je bilo treba poslušati dlje časa, da si prišel do vseh skritih podrobnosti in nians. Vedno so imeli tudi drugi obraz – kar odlično odraža The Velvet Trail, tridelni omnibus širokega spektra (ne)kontroliranih emocij, ki se prečrpavajo iz intimnih polj nostalgije, refleksij odraščanja in smrti. Album je namreč enodelna, sklenjena celota; med posameznimi pesmimi so interludiji, ki pesmi vežejo v enotno pripoved tako, da nobene izmed njih ni mogoče poslušati ločeno. Vsaka je zgodba zase in hkrati del skupnega mozaika. Prav s to potezo je dal avtor vedeti, da The Velvet Trail ne ponuja vsebin za površno zabavo, temveč vsebuje material, ki sili k razmisleku in se na trenutke močno približa tistemu, kar so nekoč poimenovali »dance with brains« ali plesna glasba za tiste, ki radi razmišljajo. V tem je Almond znova uspel, kajti v odnosu do današnje sterilne produkcije je znova protisloven in nepredvidljiv. The Velvet Trail je arhetip kakovostne pop plošče z različnimi žanrskimi težišči (šanson, disko, grenko-sladki pop, motown), skorajda ultimativno Almondovo delo, prepojeno s številnimi katarzičnimi elementi.

To je vsekakor odlična popotnica za album, ki se pravzaprav ne bi smel zgoditi. Pravi krivec zanj je namreč producent Chris Braide, ki Almondu ni pustil uživati v samooklicanem pokoju. Prepričan je bil, da ta nikakor ni izgubil občutka za močno pop pesem – in ni se zmotil. Poslal mu je nekaj glasbenih matric, ki so Almonda tako zrevoltirale, da jih je v samo nekaj dneh zložil v skladbe. Iz podobne spontanosti ter v kombinaciji z intimno liriko je nastal celoten The Velvet Trail, zmagovalna glasbena sestavljanka.