Gromka je priredila dvojni koncert, solistični recital neapeljsko-newyorškega kitarista Marca Cappellija in nastop improvizacijske skupine Plymouth, ki sta jo sestavila newyorški klaviaturist Jamie Saft in bostonski kitarski improvizator Joe Morris. Kitarist Cappelli je tokrat nastopil s programom, ki ga je naslovil »ricercarji in improvizacije« po zgledu renesančnih skladateljev in virtuozov na lutnji, ki jih je vpletal v sodobno kitarsko igro. Vil je kratke zapisane »preludijske raziskave« improvizatorjev iz renesanse Francesca de Milana, Francesa Spinacina in Johna Dowlanda ter stari odprti glasbeni svet prenašal v sodobnost. Otvoritev s tonalno gostim, odsekanim komadom Wernerja Henzeja in krajšo improvizacijo, ki ji je sopostavil mirno gracioznost »ricercarja« da Milana, je nakazala intriganten zastavek, kjer se klasična kitarska literatura meša z današnjimi iskanji. Povezava »dveh strunskih svetov«, strogega konvencionalnega sveta klasične kitare ter sodobne fokusirane razpuščenosti, širitve glasbenega jezika in soničnega spektra, je svoj vrhunec doživela ob spektakularni uporabi nove električne kitare/tolkala – »uboindži« – s trupom, sestavljenim iz vzmeti in lesenega oboda, ki ob spretni uporabi učinkujejo kot ojačano tolkalo predirnega, »industrijskega« zvena, ki je na oko osupljiv inštrument. Cappelli je fokusirano pokazal, kje iskati spoj med glasbenimi svetovi, daljša »raziskava« na uboindžiju pa je napovedala, kam strunar meri in kako novo glasbilo širokih akustičnih danosti povezuje s sproščenim redom renesančnih mojstrov. Bil je lep, vprašujoče vznesen recital klasičnih kitarskih gest in novih potez, ravno prav nedorečen v dolgem razponu, ki je, pomenljivo, iz referenčnega ozadja kitarske literature odločno izpustil 19. stoletje.

Nastop Plymouth je utrdil močan vtis izzivalnega albuma skupinskih improvizacij Joeja Morrisa, Jamieja Safta, kitaristke Mary Halvorson, bobnarja Geralda Cleverja in električnega basista Chrisa Lightcapa. Glede na poudarjeno vlogo električnih glasbil v njem in še en pomenljiv izpust – namreč za svobodni jazz skoraj standardiziranih pihal in trobil – je primerjava avantura rockovskega »free jama« v slogu starejših skupin progresivnega rocka skoraj na dlani. Toda v muziki Plymouth ni nič enostavno, razen morda »populista« Safta na klaviturah, ki sicer odmerja znane pop odkruške in klišeje, a jih preostali soigralci zavrnejo ali spretno sprevrnejo. Po intenzivnosti in naelektrenih interakcijah so Plymouth na ravni najsilovitejših improvizacijskih skupin, le da se ne ustrašijo kombinacije melodije in hrupnosti, zasenčenih elektrofonskih odtenkov in odpiranja prostora z reverberacijo ali pa desetminutnega rušilnega bobnarskega vzorca, ki v ponavljanju z variacijami postane omot za najfinejše igre v teksturi basa in dveh električnih kitar. Dialogi gostobesednega Morrisa in rezkobesedne Mary Halvarson ob eliptičnem donenju električnega basa so dali eno bolj sofisticiranih modernih, tudi zahtevnih in zastrtih strunskih muzik. Plymouth je skupina »v razvoju«, torej nič dokončnega, a trdno na tleh, zazrta v možnosti odprtega muziciranja in medsebojnega poslušanja – podrejanja drugemu in ustvarjanja na podlagi širokega znanja in naboja progresivnosti, ki jo žene naprej.

Paket American Songbirds je glede na pričakovano lokalno »melomanskost«, dozdevno večno uživanje v srebanju ženskih avtorskih glasov in plazenju pogledov po njihovih stasih minil v presenetljivo skromno obiskanem Klubu Cankarjevega doma. V okviru tega minifestivala so ponujali štiri kantavtorice v starem in novem pomenu: Kanadčanko Kyrie Kristmanson (kitara), Američanki Rachelle Garniez (kitara, harmonika, klavir) in Ashio (violončelo) v duetu Bison Rouge ter Angležinjo Daisy Chapman (klavir). Najbolj samosvoja in pritajeno duhovita je bila s svojim odstiranjem starejših trubadurk Kristmansonova, ki je bila neortodoksna folkerka. Newyorčanka Rachelle Garniez je predstavila svojo vizijo kabaretne »speakeasy« baladarke, ki se bolj ali manj spretno, včasih okorno predvidljivo igra z vsem, kar je na oder postavil svet barske »torch singerke«. Ashia je ob čelu in spremljavi violinistke Olge Kwiatek predstavila svojo različico všečne indie-folk pevke, kjer so izstopali inštrumentarij in aranžmaji pesmi. Najbolj standardno popevkarsko revijska je bila Daisy Chapman. Štirje ženski avtorski glasovi različnih barv in registrov, štirje načini predstavitev nove pesmi, ubrani glasovi, dovolj samozavestna izvedbena raven in nekaj prijetno božajočih skupinskih sodelovanj za spokojen pevski večer brez vihravosti, včasih s preveč igrano nastopaško hudomušnostjo. Korektno zmehčano in sredinsko pakirano z vnaprej posnetimi napovedmi »točke« ob čivčivu ptic pevk je pretenciozno napovedovalo preveč.