O tem, v čem je žar in čar Marie Fux, smo se pogovarjali s tržaško plesalko Martino Serban, ki se je prvega seminarja Fuxove udeležila pred desetimi leti in se naposled zaljubila v metodo in lik plesne legende. Serbanova nastopa tudi v filmu, sicer pa v Trstu predaja naprej Mariino znanje.
Kako bi opisali značilnosti plesne in učiteljske prezence Marie Fux? V filmu Ples z Marijo vidimo, da ne uči v klasični maniri četrte stene – da torej učencem ne kaže, kako je treba plesati oziroma izvajati določene gibe. Prav nasprotno, pripoveduje zgodbe. Za kaj gre pri njeni metodi?Osebno me je pri njej najbolj navdušilo, kako te kot človeka vodi do stika z glasbo in naposled privede do improvizacije. Ona je neke vrste režiserka, vodnica ali, še bolje, ona je most. Most med tabo in glasbo, most med tabo in neko temo, vsaka učna ura je namreč posvečena določeni temi ali določeni glasbi.
Zakaj pa se njeno učenje ne imenuje preprosto ples? Zakaj nosi ime plesna terapija? Kaj zdravi?To oznako so njenemu delu nadeli drugi, zanjo je to, kar počne, zgolj ples. Drži pa, da se je med svojo kariero odločila, da bo plesna vrata odprla tudi ljudem, ki se v plesu niso izobraževali, ki so se komaj kdaj gibali, ki so tudi bolni ali hendikepirani, ljudem torej, ki so daleč od ideala plesnega sveta. In prav zato, ker so ljudje, ki jih Maria uči, daleč od ideala ali predsodka o plesnem svetu, je njen način imenovan drugače. Hecno je, da tako svoboden prostor ni osvobajajoč le za tiste, katerih telo ne ustreza stereotipom, temveč zlasti za nas, študirane plesalce, saj so naša telesa hudo zakodirana in obrzdana. Od »neplesalcev« se učimo intuitivnosti. Mariin način zdravi tudi prepričanje, da poškodovano telo ne more plesati in ga je treba odstraniti izpred pogleda drugih. Vedno ponavlja, da nekomu, ki ima poškodovan kolk ali pa je slep, za ples ostane še vsa preostala telesna površina in prostornina.
Kako bi povzeli osnovno sporočilo njenega dela?Mislim, da nas vse nauči izstopiti iz območja udobja ali pa se temu vsaj približati, vendar ne na enak način, kot to počnejo klasične plesne tehnike. Tam je namen telo pokoriti, doseči nekakšen status, doseči popolnost, kot si jo je zamislila določena tehnika. Maria pa te izzove kot posameznika in te vodi do tega, da znaš s svojimi omejitvami dobro ravnati. To je ključni obrat – in tudi velik napor, saj je mnogo težje spoznati samega sebe, svoje lastne sposobnosti in meje kot pa podvreči se diktatu drugega. Pri Marii gre za to, da s svojimi omejitvami delaš kreativno; poskrbi za to, da boš v telesu našel pomembne novosti, ne glede na to, kako »nepravilen« si.
Vam je bilo kot plesalki, vajeni formalne virtuoznosti, težko zapustiti to območje?Priznati moram, da je bilo območje forme izjemno težko zapustiti, za to sem delala približno štiri leta. Ko si z Mario, se moraš malo sesuti, se prepustiti. Maria pogosto pravi, da je naloga umetnika, da se približa skrivnosti, da gre vedno znova dlje od tega, kar je že spoznal. Da mu je nazadnje malo neprijetno. Moram pa poudariti, kako magično je, da plešoči na koncu vedno prispemo do neke prepoznavne forme – le proces, skozi katerega greš z Mario, je drugačen.
V filmu se Maria zave, da nima časa za to, da bi ga izgubljala. Stara je 93 let. Ali bo kdo prevzel njeno zapuščino in nadaljeval njeno delo?Njena umetniška hči je Maria José Vexenat, z njo je že več desetletij in je verjetno edina, ki lahko v polnosti preda Mariino metodo in znanje. Veliko časa preživi v Italiji, kjer ima plesna terapija pravzaprav veliko občinstva.
Kakšen pa je Mariin status v plesni skupnosti Buenos Airesa in širše v argentinski družbi?Maria ima pomembno vlogo in položaj ne le v plesni skupnosti, ampak predvsem v kulturno-umetnostni skupnosti Argentine. Pred leti je postala častna meščanka Buenos Airesa, uradno velja za eno od sedmih najpomembnejših argentinskih umetnic, pred leti ji je osrednja sodobnoplesna umetnica posvetila celo svoj solo, narejen na tišino, ki se je navdihoval v Mariinem solu z začetka štiridesetih let – Maria je tedaj pretresla plesni svet, saj je glasba v veliki meri določala gibanje.
Ima Maria Fux takšno mesto v argentinski družbi zato, ker ima tudi ples v Argentini drugačno vlogo kot, na primer, pri vas v Italiji ali na splošno v Evropi? V Sloveniji, recimo, ples ne izpolnjuje velikih družbenih nalog.Že argentinska plesna ponudba je izjemno bogata, skoraj ni človeka, ki ne bi plesal ali pa vsaj poskušal plesati. Na plesno predstavo, naj bo klasična ali sodobna, greš lahko ob dveh popoldan in tudi zanjo si moraš karto rezervirati že teden vnaprej. Ker je argentinska družba izjemno raznolika, ima ples tudi integracijsko vlogo, povezuje skupnosti, povezuje razrede in generacije. Maria Fux je precej poseben fenomen, dvomim, da bi bila mogoča tudi v Italiji. Ples je v Argentini preprosto bliže ljudem kot na našem koncu sveta. In Maria je ples pripeljala še bližje, čisto blizu vsakomur izmed nas.
