Tri petine profesorjev nima avtoritete, še manj pa je tistih, ki bi bili zmožni pritegniti pozornost občinstva. Ali res mladina hodi v šolo le še zaradi malice? Ali gre krivdo za nezainteresiranost za študije, kot sta kemija in elektrotehnika, res pripisati dijakom? Kaj pa če bi spoznali skrivnosti predavanja Steva Jobsa in svetu dokazali, da je dober predavatelj unikaten umetnik? In ne suženj motiviranega občinstva, o čemer nas skušajo prepričati sodobni profesorji.

Ob uspehu Tine Maze, Petra Prevca, Mateja Mohoriča in še mnogih Slovenija postaja Olimp vrhunskih športnikov, kar je vidno tudi iz šolske redovalnice, kjer ima vsak četrti dijak v razredu status perspektivnega športnika. Medtem ko se pomembnost športa v družbi stopnjuje, so virtuozi drugih strok odrinjeni v ozadje – eni najbolj zapostavljenih so literarni ustvarjalci, ki s honorarjem od svojih del ne morejo plačevati niti osnovnih stroškov. Da ne omenjamo medijev, ki s promoviranjem trivialnih del skrbijo, da število intelektualcev iz leta v leto upada. Cinik bi rekel, da se je naša literatura ustavila nekje v realizmu skupaj s Tavčarjem. Vendar je bolje verjeti Hellen Keller: »Najboljših in najlepših stvari na svetu ni mogoče videti niti se jih dotakniti.«

Poplava doktoratov je prinesla tudi nekaj manj delovnih mest pa tudi vztrajnost ljudi, da bi se dalj časa potegovali za želeno službo, upada. Posledično se vse več magistrov seli v šolske kadre, ne da bi bili ustrezno uvedeni v pedagogiko. Povedano preprosteje: ljudje, ki pri »normalnih« pogojih nikoli ne bi izbrali poklica profesorja, se znajdejo v slednji vlogi nepripravljeni. Prepričani, da so preveč kvalificirani za tovrstno delo, izvajajo despotizem, sloneč na pravilih, ki naj bi služila kot izhodišče poučevanja in ne pripomoček za izsiljevanje. Na primeru tvojega odnosa do predmeta te lahko prikrajšajo za opravljen letnik; še posebej radi pa napadajo aktivno sodelovanje, ki je zanje prišlo ob nepravem času.

Toda sodeč po podjetjih, kot so Google, Apple, Wickr, ki slovijo po fleksibilnih urnikih, a so še vseeno precej uspešna na svetovnem trgu, ugotovimo, da uspeh bolj od vsakršnih zakoreninjenih okvirjev zagotavlja opravljeno delo.

Dresura postaja nacionalna vrednota, kjer vse sloni ravno na tem, koliko lahko človek prenese brez upora. V šolskem sistemu se uporablja kot temelj vzgoje, saj je veliko lažje nadzorovati glasnost skupine mehanično vzgojenih otrok, ki učitelja pred sabo dojemajo kot božanstvo, kot pa skupine, ki v razpravi izključujočih se nazorov poskuša najti pravega.

»Vbrizgavajo nam znanje, ne da bi nas prisilili, da v njem najdemo kak smisel. Gre le za pretok informacij, ki pa se zaradi množine ne ohranijo,« je glavna misel dijakov, ko so se prisiljeni na pamet naučiti vseh 30 letnic.

Intelektualci v šoli nosijo žargonsko ime piflar. Ime je precej žaljivo in se negira s človekom, ki mu pripada. Piflar kot tak, ki se uči mehanično, brez razumevanja, naj bi se dvignil iz dresure in bil posledično uspešen samo na strnjenem šolskem področju, kjer ta fenomen prevladuje. Izjemni dosežki na maturah, uvrstitev na stopničke na tekmovanjih, pristanek na visokih mestih na državnih olimpijadah govorijo o nasprotnem. O uspehu skupine, ki dela šolo prepoznavno tudi zunaj njenih sten. O motiviranih ljudeh, ki so sposobni in pripravljeni absorbirati nove informacije. V nasprotju z zavistneži, ki mislijo, da je za posameznike samoumevno, da dobivajo visoke ocene ter jim to tudi očitajo s prizvokom ljubosumja. Med drugim jih obsojajo, da nimajo svojega življenja. Da preživijo cele dneve ob podčrtanih zapiskih in obrabljenem pisalu. Johann Fischart bi na to dejal: »Delo in pridnost so peruti, ki letijo čez reke in gorovja.« Medve dodajava: čemu? Čemu bi se vtikali v njihova življenja, jih obsojali ter ukrivljali? Nekoč bodo morda zasedli pomembno delovno mesto, mi pa jih bomo gledali gor in jim zavidali. Spet.

Predlagava, da uspešne dijake pustimo živeti pod imenom, ki si ga zaslužijo. Če bi hoteli videti svetlobo, bi sneli sončna očala. Enako je z izobrazbo. Če hočemo, da bi bila zanimiva, se moramo najprej znebiti odvečnih omejitev.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.