Jure Dolenec je svojo športno zgodbo začel že zelo zgodaj. V osnovni šoli je treniral alpsko smučanje in rokomet, na pobudo trenerja mlajših selekcij v rokometnem društvu Škofja Loka Janija Klemenčiča pa je ostal zvest slednjemu. Zelo kmalu se je prebil v člansko ekipo loškega prvoligaša, nato pa se je preselil k velenjskemu Gorenju, s katerim je osvojil dva naslova državnega prvaka. Poleti 2013 je sledila selitev v Montpellier, kjer igra še danes.

Tujina, na katero se je z družino že dodobra navadil, mu zaradi drugačnega načina življenja prinaša poseben izziv, a ker je pogodbo podpisal že osem mesecev pred dejanskim odhodom, je bilo lažje vsem: njegovim staršem, partnerici in predvsem njemu samemu. Kljub zgoščenemu urniku treningov in tekem mu ostane nekaj časa, ki ga najraje preživlja s partnerico Sašo in sinom Markom, je pa tudi velik navijač nogometnega kluba Barcelona, zato poskuša ujeti prav vsako njegovo tekmo.

V slovenski članski rokometni reprezentanci je debitiral leta 2010. S tem so se mu uresničile dolgoletne želje in sanje. Od takrat je za Slovenijo zbral že 80 nastopov, in kot pravi sam, je pridobil tudi nekaj izjemno pomembnih izkušenj. »Nastopanje za reprezentanco mi je dalo ogromno, ti pa na drugi strani tudi marsikaj vzame. Tudi zato smo včasih razočarani, ko so naši nastopi pospremljeni s številnimi kritikami. Kljub temu sem vedno ponosen, srečen in zelo motiviran, ko oblečem slovenski dres,« je dejal.

Ta dres je nosil tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu v Katarju, na katerem je naša reprezentanca osvojila osmo mesto. O (ne)uspehu je bilo prelitega ogromno črnila, Dolenec pa o tekmovanju pravi: »Letošnje svetovno prvenstvo je bilo zelo težko. Imeli smo številne težave s poškodbami, tako v pripravljalnem delu kot na prvenstvu.«

Posebno poglavje v njegovi mladosti ima Gimnazija Škofja Loka, na kateri je obiskoval športni oddelek. Na gimnazijske dni se vselej zelo rad spomni, saj je, kot pravi, v njegovem razredu vladalo super vzdušje, s sošolci so znali uživati v takratnem obdobju, pa čeprav je bilo včasih treba sesti za knjige. V zelo lepem spominu so mu ostali tudi profesorji.

Prispevek je nastal v okviru projekta Obrazi prihodnosti, seriji Dnevnikovih novinarskih delavnic, v katerih sodelujejo mladi novinarji s srednjih šol po vsej Sloveniji.