Brez zanesenjakov (igralskih, trenerskih, sponzorskih...) to seveda ne bi bilo mogoče. Jadran 2009 Hrpelje-Kozina, Slovenj Gradec 2011, Loka 2012 in Koper 2013 so štirje najbolj znani domači klubi, ki so začeli z ničle (natančneje – z minusa) in imenu dodali letnico nove rokometne renesanse. Zanje in za številne druge klube to še zdaleč ni prva renesansa, utegne pa biti zadnja, če bodo ponovili stare grehe in dejanja. Slovenjgradčani in Škofjeločani so v letošnji sezoni že postali stabilni prvoligaši, Koprčani se bodo po njej vrnili med slovensko elito, klub s Kozine (tako kot Cimos nekoč udeleženec evropske lige prvakov) se uspešno pobira.
Pravijo, da se človek največ nauči na lastnih napakah, čeprav je po drugi strani tovrstna šolnina najbolj draga. Vsi štirje klubi imajo na žalost več kot dovolj lastnega gradiva za tovrstno kruto učenje in visoko šolnino. Za zdaj v vseh štirih klubih zadeve večinoma (čeprav delujejo na bolj ali manj amaterski ravni) kažejo dobro, kljub temu pa še vedno obstajata nevarnost in strah pred ponovitvijo starih grehov, ki so omenjeni kvartet skoraj odnesli na smetišče rokometne zgodovine. Glavna nevarnost so prevelike in nerealne ambicije in apetiti na vseh področjih, od igralskega do tekmovalnega, predvsem pa na denarnem. Če se bodo klubi znali upreti tovrstnim usodnim skušnjavam, se jim bo uspelo izogniti čerem, ki bi – če bi nanje nasedli – pomenile tudi začetek njihovega nepreklicnega konca. Zato velja opozorilo: »Le tako naprej, a po pameti!«
