Martina Ratej je včeraj s preostalim delom slovenske reprezentance odpotovala v Leirio na Portugalskem, kjer bo ta konec tedna evropski zimski pokal v metih. Poleg Konjičanke bodo dres slovenske reprezentance nosili še Barbara Špiler in Klavdija Štravs (kladivo), Veronika Domjan (disk), Blaž Zupančič (krogla), Matija Kranjc in Matija Muhar (kopje) ter Nejc Pleško (kladivo). Martina Ratej je v preteklosti na teh tekmovanjih večkrat blestela, tudi letos pa se je odpravila na pot optimistična. Za to ima s ptujsko daljavo več kot zadosten razlog.
Ste zdravi?Sem. Veseli me, da sem po operaciji meniskusa, ki sem jo imela takoj po koncu lanske sezone, kmalu ujela ritem treninga. Vadbeni ciklus sem opravila po načrtu. Veseli me, da je operacija dobro uspela.
Ste v novo sezono vstopili z enako ekipo kot lani ali je kaj sprememb?Glavnina ekipe ostaja nespremenjena. Novo pa je sodelovanje s psihologinjo Tanjo Kajtna.
Lani ste na evropskem prvenstvu v Zürichu kljub vidni uvrstitvi na šesto mesto dosegli enega svojih največjih razočaranj v karieri. Se je bilo težko pobrati in motivirati za novo sezono?Z motivacijo nisem imela prav nobenih težav. Ko je minilo nekaj časa po evropskem prvenstvu, sem si zopet želela tekmovati. Konec koncev je bila lanska sezona moja najuspešnejša doslej. Za seboj sem imela rezultatsko najboljše leto, saj sem bila v skupnem seštevku mitingov diamantne lige v metu kopja druga. Res pa je, da se mi na evropskem prvenstvu ni izšlo tako, kot sem si želela.
Vstopili ste v 34. leto življenja. Se je v teh letih na sezono kaj težje pripraviti kot denimo pred petimi ali desetimi leti?Leta se nedvomno poznajo. Telo se odziva počasneje, drugače kot v mlajših letih. Po drugi strani pa imam kot športnica vse več izkušenj. Hitreje pridem do pravih metov, lažje prikličem tehniko meta. Je pa treba v mojih letih poslušati telo in ne riniti z glavo skozi zid. Če bi primerjala obdobji mladosti in zrelosti, lahko rečem, da ima vsako svoje prednosti.
Na Ptuju ste dosegli enega svojih najdaljših metov na bogati športni poti. Kako to, da ste že februarja dosegli tako odmevno daljavo, ki praviloma na vseh velikih tekmovanjih zagotavlja uvrstitev med dobitnice kolajn?Kar se tiče moje pripravljenosti v zimski sezoni, jo lahko ocenim podobno kot lani, le da mi je letos uspel daljši met. Lanski problem je bil, da sem se ob takšnem času poškodovala, tako da nisem dosegla želenih zimskih daljav. Da sem že februarja vrgla kopje tako daleč, je dokaz, da sem dobro trenirala, da v pripravljalnem obdobju nisem imela veliko težav. Le želim si lahko, da bi mi šlo tako naprej tudi v pripravah na poletno sezono.
Koliko vam pomenijo uvrstitve na evropskih zimskih pokalih?Prave atletske tekme se odvijajo poleti. Uvrstitve na zimskih pokalih ne igrajo velike vloge, so pa lahko krasno izhodišče za razbitje monotonosti na treningu. Tekma pride prav, saj ti da smernice za naprej.
S kakšnimi rezultatskimi obeti ste se odpravili na Portugalsko?Osnovni cilj je, da se na tekmi približam letošnjim daljavam. Želim pa si tudi čim več metov prek 60 metrov, ki bi mi dali gotovost. Nihanja niso nikoli dobrodošla.
Preteklost je večkrat pokazala, da ste bili pozimi precej uspešnejši kot poleti. Bo letos drugače?Letos se bom skušala z mislimi čimbolj opirati na lansko sezono, v kateri sem dosegla nekaj svojih najboljših mednarodnih uvrstitev. Moji letošnji cilji so, da bi povprečju daljav dodala še kak meter. Če mi bo to uspelo, bo tudi sezona uspešna.
