Mnenje prijatelja – češ, ti in tvoja žena z obema otrokoma ter jaz in moja žena in najina hči smo prava družina, ne moreta biti dva očka tudi prava družina, s tem sta najini družini manj vredni – samo po sebi ponuja fantastičen argument o nujnosti obveljavitve sprejetih členov zakona. Vključno z za mnoge najspornejšim določilom o enakosti pri posvojitvah. Takole je namreč nadaljeval prijatelj po pojasnilu o tem, da torej zakon tebi, prijatelj, in tvoji družini nič ne jemlje, samo drugim daje pravice: »A zdaj bosta pa dve lezbijki imeli prednost pri posvojitvi otroka in jih bo zmanjkalo za prave družine?« Prijatelj moj, sicer ne bosta, a kdo ve, morda boš pa kdaj vesel, če bo tako.

Poglej, dragi prijatelj, tvoja hči je stara devet let. Bog ne daj, boš rekel, ampak nikjer ne piše, da tvoja hči ni lezbijka. Tega zdaj morda še ne ve, a kmalu se ji bo začelo svitati. Njena puberteta bo hujša in bolj moreča od pubertete njenih vrstnic. Spraševala se bo vse tisto, kar se sprašujejo najstnice, ob tem pa imela še veliko drugih vprašanj. Ki jih ne bo upala postaviti ne tebi ne tvoji ženi, niti dedku ali babici, še manj župniku pri verouku. Če se ji bo uspelo izviti iz te zmedenosti in si bo upala priznati, kakšna je njena prava identiteta, si predstavljaš, kako težko ji bo to priznati tebi? S hčerjo, ki jo imaš tako rad, se bosta odtujila, morda se bo iz hiše odselila mnogo prej, kot si zdaj želiš. In si na slabšem.

A najhujše zate, pustimo njo ob strani, šele pride. Našla bo pravo ljubezen, ki zate sicer ne bo pravega spola, a bo njena in čisto zaresna in skupaj bosta začeli živeti svoje, ne tvoje življenje. Ker boš ti na referendumu zavrnil družinski zakon, se ne bosta smeli poročiti. Pa bi bil ti tako rad na hčerini poroki, kajneda? No, ne boš. In si spet na slabšem. Pa najhujše šele pride.

Imeli bi radi otroka. In ker boš ti na referendumu zavrnil družinski zakon, ga ne bosta smeli posvojiti, zato si bosta »izposodili« moško seme in partnerica tvoje hčerke bo zanosila in rodila čudovito deklico. Pravzaprav tvojo vnukinjo. Takrat se boš že sprijaznil s hčerkino istospolno usmerjenostjo in vnukinjo boš imel najraje na celem svetu. Hodili boste na izlete v živalski vrt, s kolesom na indijančka in peš v planine. Vedel boš sicer, da tvoja hči ni biološka mama tvoje vnukinje, in vedel boš, da uradno tvoja hči ni žena mame tvoje vnukinje, a o tem se ne boste pogovarjali. Ker boš imel malo slabe vesti, saj si tudi ti na referendumu zavrnil zakon. A najhujše zate šele pride.

Zgodi se nesreča, biološka mama tvoje vnukinje umre v prometni nesreči in tvoja hči ostane sama z otrokom. Želel ji boš pomagati, povabil jo boš nazaj domov in skupaj boste že nekako prebrodili tragedijo. Važno je, da ostanete skupaj, družina. A najhujše šele pride.

Tvoja hči, ker tako je obveljalo po zavrnitvi družinskega zakona, ni mama tvoje vnukinje. Tvoja vnukinja pravzaprav nima družine. Tudi ti uradno nisi dedek in tvoja žena ni njena babica. Tvojo vnukinjo bodo odvzeli tvoji hčeri in jo dali v rejniško družino nekam na drug konec države in le redko jo boš še videl.

Vem, malo je možnosti za tako dramo. A tudi tej majhni možnosti se moramo izogniti, kajne, prijatelj? Čisto lahko je in nič ne boš na slabšem.