Ljudje smo vizualna bitja, saj večino informacij iz okolja prejmemo prav preko oči. »Naše oči so del možganov, skozi vid pa zajemamo okrog 80 odstotkov zaznav sveta,« je natančnejši prof. dr. Marko Hawlina z Očesne klinike UKC Ljubljana. A te informacije, ki jih zaznavamo, niso vedno enake sliki z mrežnice, saj jih ves čas obdelujemo, interpretiramo in iščemo njihov pomen. O tem pričajo že optične iluzije, ki v resnici prevarajo naše možgane, ko si situacije, ki jih tekom evolucije nismo bili vajeni, razlagamo na način, neskladen z realnostjo.

Gledamo z očmi, a vidimo z možgani, tako ugotavljajo strokovnjaki, ki bodo tematiko vida podrobneje predstavili tudi na Tednu možganov, ki se začenja v ponedeljek in katerega rdeča nit in naslovna tema je tokrat Zakulisje pogleda. Razložili bodo, kako se v možganih odvija proces vida, kaj se zgodi, ko ne vidimo ali ko vidimo narobe, kako se vedemo, ko nas drugi opazujejo, in še marsikaj. Razložili bodo, da v procesu vida pade svetloba na mrežnico, od tam pa potujejo električni signali v zakulisje. Slika, za katero se zdi, da obstaja neodvisno od nas, pa se ustvari šele v zatilnem režnju.

Kako možgani plešejo

Strokovnjaki ugotavljajo, da je za to, da spregledamo velik del življenja, dovolj že, da sami nismo dovolj pozorni in preprosto pozabimo usmeriti pozornost na svet okoli sebe. Odličen primer, ki ponazarja nezadostno čuječnost, je, kot razloži zdravnica in nevrobiologinja Maja Bresjanac, ples tango. »Pravimo, da sta za tango potrebna dva. A če se ne čutita, ne vidita, ne slišita… tanga ne bo.« Na delavnici Čut@ngo.si pa bodo lahko udeleženci spoznali tudi, v kolikšni meri se zanašamo na vid, ko bodo sami zaplesali tango z zaprtimi očmi. »Šele takrat res začutimo dotike soplesalca in začnemo brati nakazane premike drugega telesa v sozvočju z glasbo.« Ko namreč izključimo vid, začutimo dotike soplesalca, ki so bili ves čas tam, vendar prej nanje nismo bili dovolj pozorni.

Slepoto dojemamo kot oviro, ki veliko ljudem spremeni in omeji življenje. Prav nevroznanosti pa se lahko danes zahvalimo tudi za obstoj bioničnih oči, ki nekaterim slepim osebam povrnejo vid. Pravzaprav ta vid še ni popoln, razloži dr. Marko Hawlina, a je slepim v izjemno pomoč že, da lahko ločijo svetlobo od teme, pravi. Razloži, da je doslej skupaj nekaj več kot sto implantiranih naprav povrnilo del uporabnega vida približno četrtini bolnikov, ki lahko zdaj zaznavajo značilne predmete, sledijo črti in lahko na nekaj metrov štejejo prste, ostrine vida, ki bi pomagal prepoznati obraze, pa še ne dosežejo. Približno polovica zaznava svetlobo in temo, pri četrtini pa implantati niso imeli učinka na vid. Ker pa razvoj hitro napreduje, nameravajo tudi na Očesni kliniki UKC kmalu poslati na operacijo tudi prvega domačega pacienta oziroma se začeti ukvarjati z implantacijo kar doma, je napovedal Hawlina.

Včasih pa ni z očmi prav nič narobe, a kljub temu pride do napak vida, tokrat v možganih. Ti lahko v zmedi ponudijo sliko – halucinacijo, ki ni realna, a jo kljub temu dojemamo kot zelo resnično. Te zaznavne in kognitivne distorzije so opredeljujoči dejavniki nekaterih psihičnih motenj. Ko pride do njih, je pomembno, da se trpeči osebi pomaga doseči vpogled v njeno duševno stanje, opozarjajo strokovnjaki, ki bodo na Tednu možganov spregovorili tudi o kognitivni distorziji – paranoji, ki označuje stanje, za katero je značilno prepričanje, da nas drugi zasledujejo ali nam želijo škodovati. Spregovorili pa bodo tudi o njeni morebitni vse večji upravičenosti, saj nas v družbi opazovalcev na vsakem koraku spremljajo kamere in povsod puščamo sledi, ki jih zbirajo obveščevalne službe ali velike korporacije. A nevrologi hkrati ugotavljajo, da četudi se nad pomanjkanjem zasebnosti vsi predvsem pritožujemo, vsakodnevna prisotnost milijard ljudi na družabnih omrežjih opominja tudi, da si v resnici želimo biti opazovani.

Mala šola nevroznanosti

Teden možganov je mednarodna akcija, med katero tretji teden v marcu različne organizacije po vsem svetu pripravljajo različne izobraževalne dogodke, katerih namen je osveščanje laične in strokovne javnosti o osebnih in družbenih koristih raziskovanja živčevja. »V SiNAPSI si želimo, da znanje o človeških možganih ne bi bilo rezervirano za akademske kroge in osamljene internetne raziskovalce. Želimo si, da bi to vznemirljivo področje postalo dostopno vsakomur, ki si želi spoznanja o svojem notranjem svetu in svetu, ki nas obdaja,« poudarjajo organizatorji, ki Teden možganov organizirajo že dvanajsto leto zapored in se zavedajo, da bodo zaradi staranja družbe v prihodnje njen največji del pestile prav bolezni živčevja. Pri organizaciji s slovenskim društvom za nevroznanost sodelujeta ZRC SAZU in Slovenska kinoteka, pomagajo pa tudi številne druge organizacije in posamezniki. V sklopu tedna pripravljajo različna predavanja, delavnice, oglede filmov s komentarji, likovni natečaj za mlajše in okroglo mizo. Vsi dogodki so brezplačni. Osrednji se bodo med 16. in 22. marcem odvili v Ljubljani v atriju ZRC na Novem trgu, filmske projekcije pa bodo v Slovenski kinoteki. Na svoj račun bodo prišli tudi ljubitelji nevroznanosti iz drugih krajev, saj organizatorji mrežo Tedna možganov tudi letos širijo v druga mesta. Tako se bodo predavanja in drugi dogodki zvrstili v Grosupljem, Idriji, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Tolminu in Velenju. V program bodo vključili tudi sklop predavanj Male šole nevroznanosti, ki jo SiNAPSA pripravlja v sodelovanju s Kliničnim oddelkom za bolezni živčevja Nevrološke klinike v Ljubljani, namenjena pa je tistim, ki nimajo predznanja, a jih možgani kljub temu zanimajo. »SiNAPSA si že dve leti prizadeva tudi za vzpostavitev slovenskega dneva možganov, v okviru katerega bi lahko bolj neposredno opozarjali na bolezni možganov in njihov pomen,« še izpostavlja predsednik društva SiNAPSA doc. dr. Blaž Koritnik.