Z razkritji o velikih zaslužkih, zaenkrat predvsem profesorjev fakultet za upravo ter ekonomijo, se v javnosti ustvarja vtis, da sredstev za visoko šolstvo ne primanjkuje. Radikalno rezanje sredstev za visoko šolstvo in raziskave, ki je samo Javni agenciji za raziskave in razvoj v zadnjih petih letih zmanjšalo sredstva za 30 %, dela slovensko družbo dolgoročno nekonkurenčno in povzroča odliv najbolj sposobnih mladih znanstvenikov v tujino. Morda je vzrok za zmanjševanje sredstev za znanost in visoko šolstvo mnenje vlade, da gredo ta sredstva za avtorske honorarje, kar nikakor drži (močno upam, po zadnjih odkritjih pa ne bi bil pripravljen jamčiti za vsa področja). Če se raziskovalci na vso moč trudimo pridobiti dodatna sredstva bodisi preko razpisov ARRS, podgodb s podjetji ali EU projektov je to z namenom, da zagotovimo sredstva za plačo sodelavcev in da zaposlimo nove mlade sodelavce, za pokritje materialnih stroškov, nabavo potrebne opreme zato, da izvedemo obetavne projekte. Vsaj na naravoslovnih raziskovalnih inštitutih katere nekoliko bolj poznam je tako. Od svojih sodelavcev pričakujem, da bodo raziskave opravljali zaradi motivacije do znanosti in delali krepko preko osmih ur dnevno za kar moram seveda postaviti zgled.
Minister, ki se je prej boril za primerno financiranje Univerze sedaj zelo trdo stiska sredstva za znanost, razvoj in visoko šolstvo. Na usodne posledice zmanjševanja sredstev za znanost je brez uspeha opozoril tudi Svet za znanost in tehnologijo, katerih sej se ministri za znanost, gospodarstvo in finance in premier, skoraj po pravilu ne udeležujejo. Ugibam, da morda vzrok tiči v mnenju, da posvetovalni organ vlade katerega člani izgubljajo čas za sejnine v višini 20 € res ne more povedati kaj pametnega.
Da ne bo pomote, zelo podpiram nagrajevanje na osnovi mednarodno izkazanih rezultatov in sposobnosti in popolnoma res je, da so v razvitih državah najboljši univerzitetni profesorji in raziskovalci plačani bistveno več kot v Sloveniji. Sredstva, ki jih imam na voljo za nagrajevanje najboljših sodelavcev so zelo omejena in omogočajo največ 20 % dodatne zaposlitve na drugi organizaciji ter plačilo zaradi mentorstva doktorskega študija.
Žal na Supervizorju med najbolj plačanimi javnimi uslužbenci nisem zasledil tistih, ki dosegajo največje znanstvene preboje in so uveljavljeni v svetu. Uspešnost in ugled univerz se meri preko uspešnosti v raziskavah in ne preko sredstev izrednih študentov, ker lahko samo predavatelji, ki so aktivno udeleženi v raziskavah usposobijo najboljše kadre in omogočijo temelje za prenos najnovejših znanstvenih dosežkov v visokotehnološko industrijo. Morda pa se motim in je na področju uprave in ekonomije Slovenija svetovna velesila.
Znanstveniki in visokošolski profesorji so imeli doslej v javnosti visok ugled in upam, da ne bodo s tem razkritjem v isti koš vrženi vsi intelektualci, ki delajo krepko več kot je njihova delovna obveznost. Mislim, da bi bilo za uspeh Slovenije prav, da pride pri javnih uslužbencih, vključno z visokošolskimi učitelji in raziskovalci, do razlikovanja po rezultatih in vloženem delu in ne na osnovi licence za zaračunavanje izrednega študija. Res ne bi želel, da bi imel izvzem znanosti in visokega šolstva iz sistema javnih uslužbencev kot rezultat, da si bodo vodilni izplačevali nesorazmerne honorarje, medtem ko bodo mlajše zaposlene držali na minimalcih. Tisti, ki imajo šibko znanstveno produkcijo bi morali v okviru svoje redne delovne obveznosti predavati v večjem obsegu in s tem razbremeniti tiste, ki so znanstveno bolj uspešni in v večji meri prispevajo k ugledu svojih inštitucij. Zagotovo bi povečan obseg pedagoškega dela lahko opravili tudi mlajši sodelavci, ki sedaj ne dobijo zaposlitve.
Prof. Roman Jerala
