Danes slovenski biatlon praznuje okroglo obletnico. Mineva dvajset let od prve slovenske uvrstitve na zmagovalni oder na velikih tekmah. S tretjim mestom Matjaža Poklukarja na tekmi svetovnega pokala v Lahtiju se je Slovenija prvič izstrelila v svetovni vrh. Dosežek je bil prezrt, biatlon še zdaleč ni imel statusa, kot ga ima. Sedanja biatlonska generacija, katere cvet danes začenja »drugi polčas« 43. svetovnega prvenstva v Kontiolahtiju na Finskem, je neprimerno bolj na očeh. Pa ne gre samo za Jakova Faka in Klemena Bauerja, ki si glede na izjemne tekaške sposobnosti lahko upravičeno nadejata, da bosta posegla po kolajnah.

Oba sta bila na uvodnih tekmah med deseterico najhitrejših v smučini, kar je sijajna podlaga za napad na kolajne tudi na četrtkovi tekmi (17.15) na 20 kilometrov. Odlično streljanje pa je edina opcija za uspeh slovenskih biatlonk na današnji petnajstki (17.15). Andreja Mali je to sijajno izkoristila v sprintu v vetrovnih razmerah in se osrečila z osmim mestom. Danes bo štela vsaka uvrstitev, vsako mesto tudi za mladinko Urško Poje in 22-letno Anjo Eržen. V igri je pokal narodov IBU. Slovenija je na 17. mestu, kar pa ni zgolj zunaj predvidenih ciljev v začetku sezone. Tri tekme pred zaključkom je 16. Finska s Kaiso Makarainen neulovljiva. Za nameček je slovenska ženska ekipa vsega 58 točk (točkovanje uvrstitev) pred Romunijo, s čimer preti, da reprezentanca za prihodnjo sezono izgubi kvoto ene biatlonke v svetovnem pokalu in s tem povezane ugodnosti. Ker bi bil to za ženski biatlon nov udarec, je precej lažje razumeti, zakaj se vodstvo reprezentance na vse pretege trudi, da bi za štafeto pripravili tudi Tejo Gregorin. Čeprav je pretekli teden komaj vstala iz postelje in bo posledice, vsaj glede na primere športnikov s podobnimi zdravstvenimi težavami v tej zimi, čutila še kar nekaj časa, je v petek letela na sever.

Ženska štafeta mora na start, sicer bo zaostala za Romunijo. Posledice ozke baze ženske članske vrste plačuje tudi Anja Eržen. Če je 17-letna mladinka Urška Poje priložnost za vadbo s člansko reprezentanco zmogla izkoristiti in to kronala s četrtim mestom na mladinskem svetovnem prvenstvu v Raubičih pri Minsku, pa Blejka stagnira. Ko je pred sezono 2013/2014 prišla v biatlon kot zelo perspektivna tekačica tekaške A-reprezentance, je že v prvi sezoni nanizala nekaj uvrstitev na robu štirideseterice, kamor je sodila tudi po tekaških časih. V tej sezoni je le dvakrat prebila prag šestdeseterice, v teku je daleč od tekaškega slovesa. Kljub skromni tekaški formi brez izjeme tekmuje vso zimo, čeprav bi po običajnih standardih športne prakse potrebovala drugačen pristop, kot ga narekuje glavni trener Uroš Velepec. Pri tekačicah je nazadnje vadila pod taktirko Vladimirja Korolkeviča, sedaj trenerja ruske ženske ekipe, ki je – kakšno naključje – podpisan tudi pod uspehe Matjaža Poklukarja pred dvajsetimi leti.

In mimogrede še nekaj spominov ob obletnici. »Mislim, da Matjaž za to obletnico sploh ne ve,« je spomine na tekmo izpred dvajsetih let obudil Jože Poklukar, Matjažev brat dvojček, s katerim sta bila vsa leta skupaj v reprezentanci. »Spomnim se, da smo se tedaj s tekme do hotela peljali skupaj z Olejem Einarjem Bjoerndalnom. Tedaj še ni imel nobene zmage, je leto mlajši. Vprašal je, ali imamo ruskega trenerja, in namignil na doping. Ni se zlahka sprijaznil, da ga je Jole premagal.«