Nedavna izbira direktorja uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin kaže, da gre praksa staro pot in da bi bil končni učinek enak, četudi bi pristojni ministri na najvišje uradniške stole posedali ljudi po svoji volji, kot so to vsem na očeh počeli v preteklosti. Brez tratenja časa tako kandidatom kot članom razpisne komisije in brez slepomišenja, češ da z objavo javnih razpisov odpirajo pot do najvišjih položajev najširšemu krogu državljanov, ne le privilegirancem. V konkretnem primeru je bilo namreč že pred objavo razpisa jasno, da bo direktor Janez Posedi, ker je tako hotel kmetijski minister Dejan Židan.

Toda uprava za varno hrano ni kdorsibodi. Je tretja največja uprava v državi, ki bdi nad zdravjem živali, prek hrane, ki jo zaužijemo, tudi nad zdravjem ljudi. Zato ni vseeno, kako je organizirana in kdo jo vodi, hudo nevarno pa je, če nos vanjo vtika kmetijski minister, ki sta mu že po funkciji bolj kot zdravje potrošnikov pomembna obilen pridelek in finančno čim uspešnejša živilska industrija. V številnih evropskih državah je uprava za varno hrano in veterinarstvo povsem samostojna institucija, tam (Avstrija, Nemčija, Italija), kjer niso mogli preprečiti navzkrižja interesov med kmeti, živilsko industrijo in potrošniki, imajo takšno upravo pod ministrstvom za zdravje, pod kmetijstvom je samo v državah, kjer je vladam uspelo dokazati, da so omenjeno navzkrižje interesov sposobne obvladovati. Upajmo, da v tem primeru cilj ministra Židana ni prek novega direktorja uprave deliti odpustke komur koli v prehranski verigi.

Toda preden bo Posedi sploh pošteno poprijel za delo, bo morala predsednica razpisne komisije Polonca Kovač najverjetneje še pojasniti, kako se je sploh znašel na seznamu primernih kandidatov za vodenje uprave za varno hrano. Najmanj dva izločena namreč napovedujeta pritožbo na uradniški svet, sprožiti nameravata tudi upravni spor. Razpisna komisija je na zaslišanje povabila osem kandidatk in kandidatov, a je Kovačeva že po minuti ali dveh pogovora s štirimi ocenila, da nimajo primernih izkušenj za vodenje uprave s 400 zaposlenimi. Po zaslišanju je izločila še dva, ministru pa ponudila na izbiro le dve imeni.

Minister Židan je pohitel in že naslednje jutro predlog za Posedijevo imenovanje kot vročo žemljico skozi stranska vrata odnesel neposredno na sejo vlade (o imenovanju praviloma najprej odloča vladna kadrovska komisija), da se ne bi kdo obregnil obenj. Nerodno je le, da je v vladnem sklepu kot Posedijeva referenca navedeno vodenje laboratorija za parazite na veterinarski fakulteti, v katerem je poleg njega zaposlena le še ena oseba. To pa je precej manj od 400, kolikor jih dela na upravi za varno hrano. Posedi je zadnja štiri leta sicer tudi sindikalist. Na ulicah je vodil protestnike, vendar pravniki opozarjajo, da tega ni mogoče enačiti z vodenjem uprave za varno hrano.

Katere prednosti ima potlej Posedi pred tekmeci, med katerimi so bili tudi direktorica inšpekcije za varno hrano, dolgoletna načelnica upravne enote, pa dva veterinarja, ki sta bila med drugim šest let evropska veterinarska inšpektorja? Odgovor na to vprašanje je ta čas ena najbolj varovanih skrivnosti v državi, ključ do nje pa ima predsednica razpisne komisije Polonca Kovač. Da ga le ne bi izgubila!