Toda Machiavellija ne razumejo dobro. Zdi se, da najbolj znano poglavje Vladarja, poglavje XVIII, ki navaja okoliščine, v katerih je vladarju dovoljeno – in zanj celo priporočljivo – da prelomi obljube, zagovarja stališče, da so najuspešnejši vladarji tisti, ki »ne dajo veliko na dano obljubo« in dobro vedo, »kako spretno manipulirati z ljudmi«. Poglavje so v veliki meri interpretirali v smislu, naj oblastnik čim pogosteje laže.

Vendar je Machiavellijevo sporočilo bolj zapleteno. V strokovni analizi širših implikacij varanja drugih in sprevračanja resnice je dokazal, da lahko manipulacija deluje le, če vladar prepričljivo ustvarja vtis, da tega ne počne. Skratka, vladarji morajo skrbeti za svoj ugled zanesljivih in iskrenih ljudi – tega nasveta na primer ruski predsednik Vladimir Putin nikoli ni zares upošteval. Demokratična politika in oblikovanje moderne politike temeljita na obljubah. Politične stranke in kandidati uporabljajo obljube, da bi pridobili volilce, nato pa za to, da bi imeli podporo za svojo politiko. Ljudje se ne bodo odzvali na neverodostojne obljube, še posebej ne, če prihajajo od politikov, ki se zdijo nezanesljivi.

Različico tega zapletenega pojava je mogoče opaziti na področju monetarne politike. Tako imenovani forward guidance (obljuba glede prihodnjih obrestnih mer) ne deluje, če mora tisti, ki odloča o monetarni politiki, priznati, da ga lahko okoliščine prisilijo k temu, da brez vnaprejšnjega opozorila spremeni svoje mnenje in svojo monetarno politiko. Machiavelli je uvidel nujnost videza konsistentnosti, tako da uradniki v vladarja projicirajo vrline, ki utrjujejo to njegovo podobo, s čimer ustvarjajo trdne temelje za učinkovito politiko. »Tistim, ki ga slišijo in vidijo, se mora vladar zdeti poosebljenje milosti, poštenosti, človeškosti in vernosti. Nič ni bolj potrebno kot to, da se zdi, da ima to zadnjo lastnost.« Povedano drugače, za politiko se nikoli ne bi smelo zdeti – še manj pa o tem govoriti – da v nič ne verjame. Moderna politika pa vendarle teži k temu, da začenja s pragmatizmom in nadaljuje s prelomljenimi obljubami.

Seveda politiki iz prepričanja ne more uspeti le z besedami. Edini način, da je konsistenten in globoko makiavelističen, je, da si z dejanji in ukrepi gradi in ohranja ugled. Ta nauk bi bil lahko odločilnega pomena za evropske politične voditelje danes, ko ima toliko ljudi težave z vprašanjem, kaj v resnici pomeni biti Evropejec. Predstava, po kateri se mora Evropa v svojem temelju osredotočiti na nekaj tako banalnega, kot je ukvarjanje s fiskalnim pravilom, prinaša, milo rečeno, razočaranje – še posebno zato, ker se celina sooča z vse večjo humanitarno krizo, ki jo povzroča val beguncev iz držav, v katerih divja vojna, kot sta Libija in Sirija.

Ob grožnjah, da bo Islamska država proti Evropi potiskala vedno večje število beguncev, in ker bo kriza v Ukrajini najbrž še povečala množice, ki prihajajo v EU, se morajo Evropejci posvetiti tem temam, ne pa svojim fiskalnim problemom. Čas je, da evropski voditelji okrepijo svoja prizadevanja in pokažejo takšno prepričanje, za katero bi se zavzemal Machiavelli, da bi končali to humanitarno krizo. Najprej morajo zmanjšati trpljenje beguncev, tako da jih vključijo v družbo na konstruktiven način. Za takšna prizadevanja potrebujejo države, ki so na prvi frontni črti krize, veliko denarja. Če se bo denar porabil pravilno, lahko begunci postanejo nujno potreben vir dinamike za šibka gospodarstva in rešitev za čedalje bolj starajoče se prebivalstvo. Obenem pa si morajo evropski voditelji prizadevati, da bi ustavili dotok beguncev, in sicer z razvojem političnega programa, ki bi končal nasilje, ki sili na milijone obupanih ljudi, da bežijo čez meje. Evropa si ne more privoščiti, da bi bila otok relativne stabilnosti v oceanu kaosa.

Najbrž pa je najboljši način, da Evropa postane verodostojna, ta, da zavzame pogumno stališče, ki služi njenim interesom, hkrati pa odraža njene najgloblje vrednote. Evropa mora biti oboje, lisjak in lev.

©Project Syndicate

Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton, profesor zgodovine na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah in sodelavec Centra za mednarodno inovacijo vodenja.