Drage terapije
Oba od staršev sta sicer zaposlena. Igor kot delavec v bližnji lesni tovarni, Marijana pa kot negovalka in oskrbovalka starejših in invalidnih oseb na domu. S svojo plačo zaslužita ravno dovolj za življenje – za hrano in položnice. Da bi sama kupila stopniščno vzpenjalo in prilagojeno vozilo, je nemogoče. »Posojila ne dobiva, ker sva zaradi nizkih dohodkov kreditno nesposobna,« je pojasnil Igor. Ogromno denarja so v vseh teh letih od njih terjali tudi številni pripomočki za invalide in doplačila za terapije za boljši gibalni in kognitivni razvoj hčerke. Rodila se je namreč klinično mrtva, morali so jo oživljati. »Nosečnost je potekala normalno, težava je bila, da je bila ovita s popkovino in zasukana. Morali bi opraviti carski rez, vendar porodničar ni prišel,« se spominja Marijana. Neizmerna radost ob veselem pričakovanju se je po rojstvu razblinila v veliko skrb. Katja od takrat jemlje močna zdravila, zaradi cerebralne paralize, ki jo spremljajo tetraplegija, spastična, ishemična in diskinetična oblika z veliko nehotnimi gibi, pa zahteva 24-urno pozornost in pomoč drugih pri umivanju, oblačenju, hranjenju.
Bistro dekle, ujeto v negibno telo
Od šestega leta Katja med tednom biva v Centru za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje v Kamniku, kjer se šola. Domov se vrača ob koncu tedna. »Velikokrat je bilo slovo zelo hudo. Grozno,« se žalostnih trenutkov spominja družina, v kateri se čuti globoka človeška toplina in navezanost. »Ja, komaj čakam, da grem iz Kamnika. Tam sem že 13 let. To je zame že preveč,« se v pogovor vključi nasmejana in življenja polna najstnica Katja. Je izjemno bistro in simpatično dekle, ujeto v skorajda negibno telo. Rada se pogovarja, čeprav je njen govor počasnejši in se mora po vseh močeh truditi, da oblikuje razločne besede. »Že pri dveh letih je začela spoznavati črke in se potem tudi zelo hitro naučila brati,« je ponosen oče. Nič nenavadnega torej, da si Katja želi študirati slavistiko ali bibliotekarstvo. »Šla bi v študentski dom,« je odločna. »Če pa res ne bo šlo, mi ostane le še varstveno-delovni center. Ampak tisto je za duševno prizadete osebe, jaz pa to nisem. In potem nimam prijateljev, s katerimi bi se lahko pogovarjala. Že sedaj v Kamniku jih imam zelo malo.«
