Nizozemski umetnik Constant Dullaart v Aksiomi ne gostuje prvič. Pred slabim letom se je ljubljanskemu občinstvu prestavil s predavanjem Jennifer in Paradise (Jennifer v raju) na temo prve fotografije, ki je bila obdelana s programom photoshop. Dullaartov novomedijski umetniški pristop ostaja ves čas močno vezan na raziskovanje prehoda iz spletnega v realni prostor (in obrnjeno), estetiko išče v posledicah tehnološkega razvoja programske opreme, zanima ga umetniški domet družabnih omrežij. Na tokratni samostojni razstavi z naslovom Cenzurirani internet umešča Nizozemec svoje aktualne ugotovitve o nadzoru internetne infrastrukture v prostor kritične umetnosti.
V pižami na balkonu
Cenzura interneta se zdi pojav, ki ga lahko razumemo na podlagi vzporednice s cenzuro literature. A medtem ko slednja ni več množična, je nadzor nad vsebinami svetovnega spleta šele dobro začel svoj pohod nad uporabnike. V manifestu Balkonizem pojasni Dullaart koncept varnosti na balkonu, ki je prostor javnega in zasebnega hkrati. Omogoča nam, da v pižami sodelujemo v ulični debati z mimoidočim. Omogoča, da opazujemo, ne da bi bili opaženi. Izpostavitev svoje prisotnosti na balkonu moramo izbrati sami, medtem ko na vlaku in v trgovini te izbire ni več, saj smo ves čas snemani. Balkon je, pravi Dullaart, del Assangeeve ekvadorske ambasade, del piratebaya, balkon so Anonymous in Occupy.
Balkon je tako prispodoba svobode, ki jo je včasih predstavljal internet. Spominja na obljubo o svobodi govora in popolni odpravi cenzure na spletu. A razvoj internetne infrastrukture, ki jo nadzoruje politika korporacij, te pa nadzoruje politična oblast, vodi v vsiljivo nameščanje kamer na vse hišne fasade. Taka prihodnost pri »lastnikih« balkonov, ki so največkrat hkrati tudi zvesti uporabniki korporativnih izdelkov, torej pri slehernem od nas, upravičeno sproža tesnobnost. Gre za anksioznost, ki je sorodna neprijetnim občutkom, s katerimi smo se srečali ob odprtju Cenzuriranega interneta.
Sovražniki interneta
Dullaart je prve obiskovalce razstave soočil s tehnopredavanjem. Zapis o kulturnem imperializmu in političnem historiatu nosilcev korporativnih odločitev ne bi bil nič novega, če ne bi Nizozemec vsebine besedila ponazarjal v projicirani laserski igri, v kateri so besede hitele pred našimi očmi v komaj berljivih kombinacijah. Hipnotično svetlobno nasilje kičastega fonta in kričečih barv je sprožalo idealne okoliščine za epileptični napad, sploh v kombinaciji z agresivnim glasbenim ozadjem kitajske, brazilske, indijske in ruske etno glasbe, skrbno ujete v štanco »našega« tehno ritma, kot tistega, kar bi slišali, če bi v Indiji stopili po kavo v ameriški Starbucks – kot tehno distopije.
Instalacijo nizozemskega umetnika tvori devetnajst zastav držav, ki jih je odbor Združenih narodov Reporterji brez meja, zadolžen za ščitenje svobode obveščanja in tiska, razglasil za »sovražnice interneta«. V zatemnjeni sobi Aksiome vsaka od zastav, denimo kubanska ali bahrajnska, s spremembo luči v prostoru spremeni svoje barve, s čimer se zabriše nacionalna identiteta držav, realnost pa za obiskovalca razstave naenkrat ni več tipično predvidljiva.
Z igro svetlobe ponazarja Dullaart mehanizme, s katerimi bi ukanili politike, zaobšli lokalne omejitve in ustvarili »vizijo globalne svobode obveščanja«. Da gre za načrt tehno utopije, se strinja tudi umetnik, podobni manevri se na spletu namreč uporabljajo tudi za omejevanje dostopa do informacij, pri čemer brezžična omrežja skrbno hranijo uporabniške podatke in pravila cenzure prilagajajo obnašanju lokalnih uporabnikov. Našemu obnašanju torej, a to nas, zdi se, še ne skrbi – pa četudi edwardi snowdni ali lokalne anuške delić pričajo o tem, da bi nas moralo.