Po tem, ko so enormni prejemki za dodatno delo na fakulteti za upravo iz vlade odnesli ministrico za izobraževanje Stanko Setnikar Cankar, je včeraj v javnost pricurljala informacija, da naj bi okoli 600.000 evrov dodatno zaslužil tudi finančni minister Dušan Mramor. Ker pa naj bi večji del tega zneska na ljubljanski ekonomski fakulteti dobil v obdobju pred letom 2003, ki v spletni aplikaciji Supervizor ni zajet, po tem letu pa manj kot 200 tisočakov evrov, kar je meja za javno objavo, omenjenih informacij o njegovih prihodkih ni mogoče preveriti. Minister Mramor naj bi o tem spregovoril v sredo, ko se bo vrnil s službene poti v Bruslju.
Redkobesedni zaslužkarji
Sicer pa smo včeraj na fakulteto za upravo in ekonomsko fakulteto – obe sta v vrhu po številu profesorjev z visokimi honorarji – pa tudi na posamezne profesorje naslovili vrsto konkretnih vprašanj. Med drugim nas je zanimalo, za katera dela so prejeli dodatna plačila, kolikšna je bila cena ure njihovega dela in podobno. Odgovori so bili zelo skopi ali pa jih sploh nismo dočakali. Na ljubljanski ekonomski fakulteti so kot razlog, zakaj ne morejo razkriti vsebine avtorskih in podjemnih pogodb, navedli, da bi s tem nezakonito posegli v ustavno varovano pravico do varstva osebnih podatkov pogodbenikov, s katerimi je fakulteta sklepala pogodbe. »Avtorske in podjemne pogodbe so namreč sklenjene za plačevanje opravljenega dela zunaj pogodb o zaposlitvi in zanje fakulteta ni porabljala javnih virov,« so zapisali.
Tudi Maks Tajnikar, ki je v zadnjih enajstih letih na ekonomski fakulteti poleg plače dodatno zaslužil 394.859 evrov, je bil redkobeseden. Povedal je le, da je šlo v veliki meri za svetovalno delo, ki ni bilo plačano iz javnih sredstev. »Plačano je bilo prek fakultete, kar je edino pravilno. Ker na fakulteti evidentiramo efektivno opravljeno delo, za katero dobimo plačo, je mogoče preveriti, da sem delo za plačo opravil v celoti,« je poudaril Tajnikar. Ob tem je obžaloval, da so v javnosti »izpostavljeni tisti, ki smo delovali v skladu z zakoni in pravili, tisti, ki imajo podjetja in delajo mimo fakultet, pa so spregledani«.
Za svetovanje med 50 in 150 evri na uro
Na fakulteti za upravo so nam odgovore na naša vprašanja obljubili v najkrajšem možnem času. Včeraj so pojasnili le, da pogodbe o delu, ki jih fakulteta sklepa s svojimi zaposlenimi, podpiše dekan fakultete. V primeru, ko fakulteta sklepa pogodbo z dekanom – kar se je na primer dogajalo tudi v primeru Setnikar-Cankarjeve – pa jo podpiše pristojni prodekan. Profesorica na fakulteti za upravo in članica uradniškega sveta na ministrstvu za javno upravo Polonca Kovač je dodatno skupno zaslužila 386.195 evrov, od tega 220.000 na fakulteti za upravo. Kot pravi, je honorarje dobila za »dodatni angažma«, dela so bila v največjem deležu opravljena »izven proračunskega financiranja študija«. Pogodbe je, zagotavlja, sklepala le kot izvajalka del, nikoli v vlogi odredbodajalca, dekana, prodekana ali člana upravnega odbora. Vsa dela – šlo je za pravno svetovanje, seminarje in projekte, ki jih je (so)izvedla za različna ministrstva, zavode, občine in druge zunanje naročnike… – je opravila v popoldanskem, večernem času in med vikendi. Med letoma 2003 in 2015 je v povprečju (z odbitkom dohodnine) prejela okoli 900 evrov na mesec, za izvedbo seminarjev ali svetovanje med 50 in 150 evrov na uro, odvisno od cenika fakultete, tipa dela in zmožnosti naročnika. (Pojasnila glede izrednega študija fakulteta za upravo še pripravlja.) Ob rednem delu, zatrjuje dr. Kovačeva, je v povprečju delala od 10 do 20 ur na mesec.
Rekorder po prejetih honorarjih na ljubljanski biotehniški fakulteti je Janez Hribar, redni profesor in strokovnjak za živilstvo. V dobrih enajstih letih je prejel skoraj 225.000 evrov honorarja, od tega okoli 215.000 evrov na svoji fakulteti, kjer je bil dva mandata dekan, tri mandate prodekan, poleg tega tudi dva mandata predsednik upravnega odbora Univerze v Ljubljani. Prof. Hribar je bil včeraj v tujini in na naša vprašanja ni odgovoril. Je pa znesek presenetil nekatere njegove kolege, ki ugibajo, da je deloma povezan tudi s prej omenjenimi funkcijami.
Naš sogovornik, ki je prav tako redni profesor na ljubljanski univerzi, a ni želel biti imenovan, meni, da bi bilo treba honorarje visokošolskih učiteljev, ki jih je razgalil Supervizor, ločiti na zmerne in ekscesno visoke. Visokih je po njegovi oceni malo in zanje ni opravičila. Dodal je tudi, da so honorarji na fakultetah, takšni in drugačni, že večdesetletna tradicija. Moti pa ga, ker je iz objavljenih podatkov mogoče razbrati, da visoki honorarji niso nujno povezani z znanstveno uspešnostjo. Prej nasprotno. Pravi, da fakultete s honorarji deloma izravnavajo menda premajhne razlike med univerzitetnimi in srednješolskimi plačami. Med honorirano delo tako štejejo predavanja izrednim študentom, a še ta ne vselej.
Golobič hotel ukiniti dodatke
Da so profesorji za predavanja na doktorski stopnji dodatno plačani v obliki avtorskih pogodb, je začudilo že Pahorjevega visokošolskega ministra Gregorja Golobiča. V resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 je zato zapisal, da bodo učitelji in drugi zaposleni za plačo opravljali vse obveznosti in naloge, ki izhajajo iz njihovega dela – tako poučevanje na kateri koli študijski stopnji kot raziskovanje, mentorstvo, svetovanje... »Kopičenje dodatnih pogodbenih plačil, dodatkov za nadobremenitev in podobno na osnovno plačo ne bo več mogoče,« piše v resoluciji, ki jo je državni zbor potrdil tik pred razpadom Pahorjeve koalicije. Resolucija se v letih vlad, ki so sledile Pahorjevi, ni prelila v zakonske norme; ali je k temu kaj prispevalo dejstvo, da so resorni ministri prihajali iz akademskih vrst, lahko le ugibamo. »Obstoječe neurejeno stanje in velike sive cone ustrezajo vodstvenim strukturam na posameznih fakultetah, blokirajo pa zaposlovanje mlajših kadrov ali pa so ti plačani izjemno slabo, kar mnogim daje občutek 'suženjskega izkoriščanja',« poudarja Gregor Golobič. Pri delu za zunanje naročnike bi morala biti po njegovem prepričanju v pogodbe vključena tudi univerza in od tega imeti finančne koristi. Kot pravi, je eden glavnih razlogov za slabo stanje prav prevelika moč fakultet v odnosu do univerze, ki je bolj konfederacija kot pa enotna ustanova. Nekdanji visokošolski minister pa se strinja z ocenami, da je dodatno delo profesorjev prek s. p. še bolj sporno in še manj pregledno, kot je njihovo delo prek avtorskih pogodb, saj pri slednjih del denarja vendarle dobi tudi fakulteta.