Republiški proračun za znanstveno raziskovanje je na zgodovinsko nizki točki. Od leta 2009 so se sredstva skrčila za 23 odstotkov – s 182 na 139 milijonov evrov na leto. V zadnjih dveh letih je na agencijo letelo tudi veliko očitkov, da je njeno razdeljevanje denarja med znanstvenike netransparentno in da je sistem točkovanja pri ocenjevanju znanstvenih dosežkov, ki je nastal pod prejšnjim vodstvom, nalašč tako zapleten, da omogoča zlorabe. Sredstva naj bi bila namenjena predvsem »privilegirancem«, s čimer pa naj bi se slovenski znanosti kot celoti povzročala dolgoročna škoda. Dejstvo je, da se trenja med agencijo in znanstveniki začnejo, ko denarja zmanjkuje, priznava Györkös, ki je napovedal, da bo Pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti kmalu spremenjen.
Vsakdo, ki v kriznih časih razdeljuje skromno odmerjen javni denar, se srečuje z nezadovoljnimi prejemniki. Je razdeljevati vedno manj denarja med znanstvenike lažje, ker so visoko izobraženi, načeloma dobro razumejo, kaj se z denarjem dogaja, in znajo tudi natančno izračunati, koliko jim pripada? Ali je ravno pri njih ta naloga še težja?Ko gre za denar, se vsakdo potrudi dokazati svoj prav, ne glede na to, ali je znanstvenik ali ne. Tako je tudi prav. Znanstveniki, ki pri naši agenciji kandidirajo za sredstva, res zelo dobro poznajo sistem razdeljevanja denarja, poznajo zgodovino, spremembe in različne načine financiranja, ki so bili uveljavljeni v različnih obdobjih. Ta pritisk je dober tedaj, ko se načrtuje proračun. Znanstveniki znajo argumentirati, za kaj denar potrebujejo.
Količina sredstev za znanstveno dejavnost od leta 2011 strmo pada, pred tem pa je bila situacija razmeroma dobra. Torej lahko naredimo primerjavo – natančno se pokaže, kaj znanstveniki potrebujejo. Jasno povedo, da potrebujejo ustvarjalni mir in dovolj denarja.
Je bilo torej v preteklem obdobju, ko je bilo denarja dovolj, tudi trenj med znanstveniki in ARRS manj, četudi je bil sistem razdeljevanja denarja enak?Sistem ni bil povsem enak, ves čas se spreminja. Spreminjajo se kriteriji ocenjevanja znanstvenih dosežkov in prilagaja se način razdelitve denarja. Res pa je, da se trenja začnejo, ko denarja zmanjkuje. Agencija je redno financirala raziskovalne programe, torej je zagotavljala predvidljiv, dolgoročen vir denarja. Financiranje projektov, ki so bolj dinamični in tekmovalni, pa se je v posameznem razpisu zmanjšalo z 20 na 12 milijonov. Poleg tega enega od projektnih razpisov leta 2012, ko so se sredstva močno zmanjšala, sploh ni bilo.
Kakšno škodo je povzročilo 40-odstotno krčenje projektnega denarja na razpisu in 23-odstotno krčenje vseh sredstev agencije – s 182 na 139 milijonov evrov na leto? Je dovolj denarja le še za plače raziskovalcev, zmanjkuje pa ga za izvajanje novih raziskav?Največkrat zmanjka denarja za novo raziskovalno opremo, posredno pa tudi za plače. Ogrožena je zmožnost kakovostnega raziskovanja.
Govorite predvsem o naravoslovju, ki ima več materialnih stroškov, ali tudi o družboslovju?Vsi so enako izpostavljeni. Na zahtevo znanstvenega sveta ARRS smo izdelali pregled financiranja po znanstvenih vedah (naravoslovno-matematične, tehniške, medicinske, biotehniške, družbene in humanistične vede, op. p.) in ugotovili, da so bile vse prikrajšane v enakem obsegu.
Tudi sami ste delovali kot raziskovalec na univerzi. Kaj vas je pri delu ARRS najbolj motilo?Ko sem se prijavljal za mesto direktorja agencije, sem v viziji zapisal, da problem nastane, ko je sistem ocenjevanja oziroma točkovanja znanstvenih dosežkov preveč raznolik, ko zahteva preveč računskih operacij in ko je razdeljevanje denarja odvisno od tega, kam se določena revija, v kateri znanstveniki objavljajo svoje članke, uvršča na raznih lestvicah kakovosti revij. Kritike in spori z agencijo se velikokrat vrtijo okrog tega.
Res je, da se ocenjevalne točke v glavnem upoštevajo le kot vstopni prag oziroma pogoj pri kandidiranju za sredstva. A vendar imajo točke dolgoročnejši vpliv tudi na vrednotenje znanstvenih programov ter na dodeljevanje mest za usposabljanje mladih raziskovalcev programskim skupinam. Pogledi na naš sistem so sicer raznoliki. Znanstveniki so se nanj sčasoma tudi prilagodili, kar pa ni zgolj pozitivno dejstvo.
Nekaterim sedanji sistem ustreza?Ustreza tistim, ki so se mu prilagodili. Največ problemov opažamo pri ocenjevalnem kriteriju sodelovanja med znanostjo in gospodarstvom. Vrednotenje, v kolikšni meri je določena raziskava ekonomsko relevantna, nameravamo spremeniti. Težavo vidimo tudi v tem, da se različne vrste točk – denimo točke za kakovost znanstvenega dosežka, točke za citiranost objave in točke za sodelovanje z gospodarstvom – kar seštevajo, četudi gre včasih za kriterije, ki niso združljivi.
Ali pristajate na interpretacijo, da so se nekateri posamezniki z izkoriščanjem sistema tudi neetično okoristili? Imajo določene osebe – pod krinko uglednih znanstvenikov – privilegiran dostop do sredstev, podobno, kot si je dostop do sredstev uredila ministrica Stanka Setnikar Cankar, ko je bila profesorica na fakulteti?Mislim, da na področju znanosti do tovrstnega dodatnega nagrajevanja ne more priti, vsaj ne iz proračunskih sredstev. Dodatna sredstva je mogoče dobivati iz industrije. Pri tem pa je ključna zavest, da če komu uspe pridobiti dodatna sredstva, jih pridobiva za institucijo in ne zase. Krepiti je treba raziskovalne institucije in sredstva denimo nameniti za zaposlovanje novih sodelavcev.
Veliko govorimo, da mladi znanstveniki ne dobijo zaposlitve in zato odhajajo v tujino. Zaznavate to tudi na agenciji?Da, mladi res odhajajo in to je velik problem. Predlagali bomo dva nova kratkoročna finančna inštrumenta za krepitev zaposlitve mladih. Uvedli bomo zaposlitev za eno leto, pri čemer šest mesecev plača agencija, šest mesecev pa delodajalec. Poleg tega želimo izpeljati tudi razpis za zaposlitev raziskovalcev iz tujine. Upam, da nam bo uspelo. Slovenija se mora prevetriti.
Se v agenciji pogovarjate, kaj želi Slovenija doseči na področju znanosti?To nas zelo zanima, a od politike napotkov ne dobimo. Imamo RISS (Raziskovalno in inovacijsko strategijo Slovenije do leta 2020), ki določa strateško-organizacijske usmeritve, jasne nacionalne strategije, kaj naj bi se raziskovalo, pa ni. Poskušamo vzdrževati relativno enakopraven odnos med znanstvenimi vedami in področji. Trenutno smo na meji finančne vzdržnosti za zagotavljanje te enakopravnosti, nimamo pa denarja, ki bi prinašal razvoj. Ne moremo se odločiti, da bomo odslej več vlagali na primer v biotehnologijo, okoljsko znanost ali »internetne stvari«. Na agenciji bi bili veseli tovrstnih usmeritev in seveda dodatnih sredstev. To ne pomeni, da bi bilo treba podpreti le določena znanstvena področja, druga pa opustiti. Kondicijo – če se izrazim v športnem jeziku – je treba vzdrževati na vseh področjih. Odločitve o strateških usmeritvah, torej razvojnih raziskavah, pa morajo biti oprte na dodatna sredstva.
Bili ste tudi v politiki. Kako je znanost videti z druge strani?Politik se mora boriti za sredstva. Za delež v vsakoletnem proračunu mora imeti čim boljše argumente. Politik mora imeti tudi vizijo in zlasti mora znati zelo jasno povedati, kaj se bo zgodilo, če v znanost ne bomo vlagali. Treba je pogledati resnici v oči in jasno povedati: če država ne bo investirala v znanost, bomo stopili deset let nazaj, pobirali pa se bomo trideset let.
Je res, da so sedanji relativno dobri rezultati slovenske znanosti v mednarodnem merilu posledica dobrega raziskovalnega dela pred nekaj leti, ko je bilo denarja za znanost še dovolj? Čez nekaj let, ko bodo objavljeni znanstveni članki o raziskavah, ki potekajo sedaj, pa naj bi se poznala sedanja kriza?Res je, skrbi me, kakšne podatke o položaju slovenske znanosti bomo imeli pred seboj čez tri ali štiri leta. Zato moramo ukrepati takoj. Sicer pa je tudi predsednik vlade Miro Cerar na podelitvi Zoisovih nagrad za znanstvene dosežke sam povabil znanstvenike, naj sodelujejo pri oblikovanju politik. To je odlično! Potrebujemo ciljne raziskovalne projekte, ki bodo služili kot podpora pri sprejemanju zakonov in strategij.
Ima znanost ustrezen položaj v družbi? Zakaj so vsakoletne Prešernove nagrade nacionalni praznik, Zoisove nagrade pa ne?Zanimivo vprašanje. Morda zato, ker nas kultura naslavlja neposredno, znanost pa – morda že zaradi sistema izobraževanja – sprejemamo sicer s spoštovanjem, a hkrati pogosto opažamo, da znanstvenih dosežkov ne razumemo. Zato podpiram popularizacijo znanosti. Ljudem je treba povedati, da so bile stvari, ki jih danes uporabljamo v vsakdanjem življenju, nekoč del znanosti. To velja tako za telefon kot za zdravila. V ozadju vseh izdelkov, ki jih imamo, je raziskovalno delo in spoznavanje temeljnih naravnih ali drugih zakonitosti, ki so bile prelite v prakso.
