Intervju z Blažem Trupejem: Če bi se več pogovarjali, bi imeli manj problemov

Ne vem, v kakšnem kontekstu sem to rekel. Zagotovo sem se osebnostno spremenil in sedaj drugače gledam na življenje in svet. Enako velja za dojemanje trenerskega posla, kar je posledica izkušenj. Veliko je potovanj z igralci, dela, stresa… Spremenil sem se, zato to izjavo težko komentiram.

Ko si mlajši, stvari vidiš drugače, tudi živiš drugače. Marsikdo, ki me pozna kot igralca, me pozna v drugačni luči, kot sem sedaj kot trener. Gre za povsem drugo dojemanje tenisa.

Zdaj sem bolj odgovoren in bolj profesionalen. Ko nekaj delam, hočem narediti dober rezultat. Ko sem bil igralec, nisem imel tako profesionalnega odnosa.

Ne vem… Ko sem se odločil za trenerski poklic, sem črpal znanje od različnih trenerjev. Hitro sem ugotovil njihove slabosti in napake. Ko sem dal vse v celoto, sem videl, da bom skušal biti drugačen. Vrata so se mi odprla leta 2001, ko sem vstopil v ženski profesionalni tenis.

Nimam. To zgodbo sem zaključil. Takratni vodilni možje so sprejeli takšno odločitev. Moji učenki Tina Pisnik in Maja Matevžič sta bili navdušeni nad pristopom in vzdušjem v reprezentanci. Kasneje sta dobili priložnost za vodenje reprezentance v pokalu FED in upal sem, da bosta presegli preteklo delo. Bil sem presenečen, da sta ta položaj obe zapustili, čeprav ne iz objektivnih razlogov. Pričakoval sem, da bosta pustili večji pečat.

Že dolgo nisem vodil žensk. To sta različna svetova. Niti ne vem, kako bi se spet našel v ženskem tenisu. Veliko več je prilagajanja in kompromisov, ki se zdijo iz moškega vidika nepotrebni. Toda ko si pri ženskah, drugače gledaš na določene stvari.

Tukaj gre za nadaljevanje vloge, ki jo je imela Murrayeva mama pri treniranju svojega sina. Tudi Andy Murray je dejal, da se najboljše počuti, če ima ob sebi žensko. Mauresmojeva je bila vrhunska igralka in ve, kaj se dogaja v tenisu. V tem ne vidim nobene teatralnosti. Če sta oba zadovoljna, je to idealna kombinacija.

Mislim, da ne. A to je odvisno od človeka.

Dejstvo je, da ženske glede na preživet čas na igrišču dobijo več denarja kot moški. Gre za politiko, ki se je začela že pred leti, toda v določenih športih, kot sta nogomet in košarka, tega nikoli ne bomo videli. V tenisu so ženske imele močnejšo vlogo, s čimer so izboljšale svoj status.

Nič me ne moti, če nekdo dobi dva milijona evrov. Tisti, ki podeljuje nagrade, ve, zakaj to počne. Ali je to veliko ali malo, ali denar dobi moški ali ženska, ni odvisno od mene. Nimam možnosti, da bi lahko o tem odločal. Pri teh stvareh hitro pridemo na tanek led. Ženskam ničesar ne zavidam in očitam. Zaradi mene so lahko še bolje plačane.

Zagotovo zaslužijo premalo. Veliko se govori o enormnih zaslužkih v tenisu, a to velja le za najboljše na svetu. Fantje okoli stotega mesta životarijo. Ne vem, ali komu ob koncu sezone ostane 50.000 evrov. Vse stroške krijejo sami, ob sebi morajo imeti tudi ekipo, ki mora prav tako preživeti. Ne poznam niti enega globalnega in komercialnega športa, kjer bi bili športniki tako slabo plačani. Vem, da bodo ljudje to težko razumeli, toda če vzamemo stotega nogometaša na svetu, je milijonar. Tudi stoti najboljši rokometaš je zelo dobro preskrbljen. A stoti teniški igralec na svetu tega ne more reči. Predstave ljudi o velikih zaslužkih v tenisu so povsem zgrešene.

Zagotovo lahko preživi, saj ljudje za preživetje potrebujemo zelo malo. V zadnjem desetletju smo se precej razvadili, ko nam je standard zrasel. Kljub temu je v tenisu težko najti dober posel, saj je denar zelo regijsko razporejen. Drugače je kot pri nogometu ali košarki. Če si tam trener enega od najboljših stotih klubov na svetu, dobiš bistveno več.

Vem, da delujem mirno in zamišljeno. Tak sem od mladosti, čeprav sem lahko zelo energičen, tudi na klopi. Na začetku sem imel velike probleme, da so me brzdali. Toda marsikaj je odvisno od situacije. Če je rezultat aktiven in vložek velik, potem zagotovo pride ven več emocij, energije in volje. Odkar sem zraven kot selektor, smo imeli skoraj vedno zelo dobro atmosfero. Na emocije pa lahko vplivajo tudi navijači.

Razlika je, ali sem kot trener na centralnem igrišču Wimbledona ali pa v Uzbekistanu. Emocije so drugačne. Ko prvič prideš v ložo Wimbledona, ki jo gledaš kot otrok, je nekaj posebnega. A po petnajstih letih takšne stvari postanejo rutinske.

S tem se nikoli nisem hvalil in izpostavljal, dokler tega niste napisali novinarji. Ko je prišel v Domžale, smo vsi vedeli, da je zelo talentiran. Rekli smo, da ga v Domžalah vidimo prvič in zadnjič. Toda ko smo pred kratkim z njim trenirali v Dubaju, me je presenetilo, kako si je vse zapomnil do potankosti. Vsako menjavo je znal opisati, čeprav je potem odigral še nekaj tisoč dvobojev. A takšen je Roger. Nekaj posebnega. Očitno tudi v tej stvari.

Zagotovo. Ko človek spremlja vse najboljše na svetu, vidi, da je vsak nekaj posebnega. Če bi Rafael Nadal deloval enako kot Federer, ne bi dobil niti enega turnirja za veliki slam. Kolikor sem Federerja videl na treningih, ne morem trditi, da je do uspehov prišel s trdim in neizprosnim delom ali s posebnimi tehnikami treniranja. Večkrat se igralci in trenerji med seboj pogovarjamo, kako specifičen je. Če bi jaz vodil treninge na enak način, bi bil verjetno že petkrat odpuščen. A zato je poseben. Očitno je dobil nekaj ob rojstvu, česar se ne da razložiti. Mi neprestano razmišljamo o novih metodah, treniramo na vso moč, delamo raziskave… Toda pri Federerju je vse enostavno. Vzame štiri žoge in igra tenis. Mi pa delamo različne taktike, kako napasti, po paraleli ali diagonali… Njegovega načina se ne da posnemati.

Takrat sem bil tudi že trener. Ko je želel prekinitev zaradi mraka, sem rekel, da naslednji dan dopoldne ne morem igrati, ker že delam. Mislil je, da se norčujem, in me ni lepo gledal. Nato sem moral prestaviti vse treninge s svojimi igralci, da sem lahko igral s Federerjem.

Vse informacije ne morejo biti javne, česar javnost niti ne more zahtevati. Toda iz mojega vidika zakulisja ni veliko. In tudi ne vem, na kaj se vprašanje nanaša.

Toda to velja za javnost. Novinarji vedno speljete zgodbo tja, kamor želite. Bedeneta nikoli nisem želel izpostavljati, dokler nas ni izzval. Vsak lahko poda argumente, potem pa si javnost sama ustvari mnenje.

Ne. O čemer koli bi se pogovarjala, situacije ne bi rešila. Če igralec zaprosi za državljanstvo druge države, se težko pogovarjava o nastopu za reprezentanco. Nikoli pa nisem širil nobenih dezinformacij. Imam čisto vest. S tem se ne obremenjujem. Težko je prepričati prepričane.

Saj se nisva skregala. On je nekaj izjavil, jaz pa sem potem predstavil svoje stališče.

Meni se zdi še najmanj huda…

Gre za nesmisle. Zaradi podobne situacije sem bil zamenjan pri ženski reprezentanci, ker sem bil istočasno trener Maje Matevžič. Že takrat sem rekel, da nikoli ne delam v škodo reprezentance, ker od tega nimam prav nič. Delujem tako, da ima Slovenija korist. Lahko mi očitajo pristranskost, a to bi mi lahko v vsakem primeru. Mislim, da je v naši narodni zavesti, da iščemo le slabe stvari. Toda z razglabljanjem o tej zadevi svojih težav ne bom rešil, niti ne bom dobil novih. Zgodbe z Bedenetom nikoli nisem želel peljati na takšen način. Z njim na osebni ravni nisem imel nobenega konflikta. Iz tega nisem delal problema, saj vem, kje tiči motiv.

Ljudje menjajo potni list le iz dveh razlogov – političnega in ekonomskega. Tako je v vsej zgodovini. Jasno je, da Bedene potnega lista noče zamenjati zaradi slovenskih politikov, ampak iz ekonomskih vidikov. Še nihče pa ni menjal potnega lista zaradi selektorja.

Zagotovo je tako, a včasih se kaj zapiše in nastane problem, čeprav se sploh ni dogodilo. Eni bodo verjeli, drugi ne, tretji sploh ne bodo vedeli, zakaj gre. A če bi se ljudje več pogovarjali in razčiščevali, bi imeli manj problemov.

To se vidi v naši zgodovini. Zgodovinska dejstva govorijo, da nismo bili najbolj složni in sposobni sodelovati. Slovenci smo dobro delovali v času Marije Terezije in pod okriljem večjih narodov. Kot se stvari trenutno odvijajo, nismo na pravi poti.

Ja, a težko je vse to povedati v športnem intervjuju. V internih debatah povem lastno mnenje, zato so ljudje pogosto presenečeni. Tukaj v Bratislavi sem fante skušal podžgati s pesmijo Hej, brigade, ko tega ni nihče pričakoval. Vedno je treba nekaj najti, da je bolj pestro.

Včasih precej. Bral sem tudi knjige Edvarda Kocbeka, študiral sem osebnost Adolfa Hitlerja… Ko so me na turneji videli z vsemi temi knjigami, so me klicali Tito, saj sem vedno imel s seboj zgodovinske knjige in biografije.