Pred kratkim so pristojne službe objavile nove zaskrbljujoče statistične podatke o zdravstvenem stanju širše populacije. Od leta 2001 do 2011 se je na letni ravni število obolelih za rakom povečalo z 10.000 na 13.000. Tretjino vseh bi po mnenju strokovnjakov preprečili z zdravim načinom življenja. Več kot polovica obolelih za rakom ima pet najbolj pogostih oblik raka in vse so večinoma povezane z nezdravim življenjskim slogom – kajenjem, nezdravo prehrano, prekomerno težo, alkoholizmom in premajhno telesno dejavnostjo. Ti podatki bodo zagotovo ostali le del statistike in na nacionalni ravni se ne bo prav nič spremenilo, čeprav posledic ne nosijo zgolj bolniki.

Zgoraj omenjeni podatki so le delček, ki bi moral biti jasen signal, da je aktivnemu športu treba nameniti več pozornosti. Koristi športne dejavnosti so nedvoumno in jasno dokazane v boju proti debelosti, razvadam, zasvojenosti in blagodejne za duševno zdravje. Torej družbenokoristne, kar naj ne bi bilo le fraza. Aktivno in množično ukvarjanje s športom je daleč premalo poudarjeno. Širše dostopne in najbolj koristne dejavnosti (tek, kolesarjenje, hoja, plavanje) so v primerjavi s športnimi panogami, za katere je z izjemo glavnih akterjev na športnem terenu značilno pasivno spremljanje, zapostavljene. V razmislek samo ena iztočnica. Ko bosta v naslednjih dneh v ospredje prišla Planica in lov za čim daljšo daljavo na velikanki, je že treba pomisliti na širši kontekst športa. Ima skakalna Planica zares upravičeno ime največji slovenski športni praznik?

Pravljica za tekače, mlade in stare

Februarja je bila v Logatcu smučarska pravljica. Za tekače, mlade in stare. Tisoče je bilo videti v smučini. Na delovni dan okoli poldneva starejši možakar z lopato prekriva posledice odjuge in ohranja smučino. »Dve uri sem vihtel lopato. Nekaj kilometrov sem popravil. Samoiniciativno. Ker rad tečem. S tem sem del proge ohranil še za nekaj dni dlje. Zase in za vse ostale. Ne maram pozornosti zaradi tega. Nisem iz Logatca, a iz Ljubljane do Logatca nimam daleč, tereni pa so lepi. Če bi jih več poprijelo za lopato, bi bilo lahko urejeno še lepše in prej,« pripomni Franci Žakelj. Nacionalni pomen športa v praksi. Teoretično je en sam zagret in motiviran posameznik naredil tolikšno uvodoma omenjeno korist za zdravje velikega števila posameznikov kot skupina v skakalni Planici.

In še en zgleden in bolj kot ne osamljen primer. Gre za obisk šolske skupine na tekaškem tekmovanju Maraton Vojsko. Skupino šolarjev iz osnovne šole iz Dobravelj pri Ajdovščini je na planoto nad Idrijo pripeljal profesor Stanko Čufer. V nedeljo v času počitnic. Verjetno je bil eden zelo redkih profesorjev (in učiteljica spremljevalka), ki je iz ljubezni do športa delal med počitnicami. »Mladim želim pokazati, da se šport ne dogaja le pred televizijo. Pomagam, da doživijo vzdušje športne prireditve. Čeprav smo iz doline, snežne površine niso tako daleč. V dobre pol ure smo na Colu, v Črnem Vrhu, Predmeji, pa smo prišli še na Vojsko,« je Stanko Čufer, sicer zagrizen ljubiteljski tekač, opisal vizijo. Zelo podobno tisti pred 120 leti, ko je z organizacijo prve smučarske tekme v tem delu Evrope na Gori začel tedanji domači učitelj Edmund Čibej. Da bi bilo takih »čudaških« ljudi, kot jih še vedno razumeva širša množica, več, bi bilo dovolj le nekaj več pozornosti. Posluha. In ne tako, kot se je zgodilo v kraju pri Ljubljani. Profesor športne vzgoje, ki ima naraščaj tudi v lokalnem tekaškem klubu, predstavnikov kluba ni obvestil o terminu šolskega državnega prvenstva, da bi se ga v okviru dejavnosti kluba tako kot prejšnja leta lahko udeležili tudi njegovi otroci.

Prezrt pomen teka za širšo športno populacijo

Da je z vsemi takimi zgodbami tako ali drugače velikokrat povezan tudi vrhunski šport, je očitno. V Logatcu se lahko pohvalijo z enim najbolj dejavnih tekaških klubov v Sloveniji, na Žakljevih žuljih je dan več morda vadil tudi najperspektivnejši mladi tekač Miha Šimenc. Ostanimo v smučini, tisti, ki je najbolj prezrta. Že vse obdobje gradnje nordijskega centra v Planici je očitno, da ima skakalni del absolutno prednost pred tekaškim. Smučarski skoki imajo tako močno prevlado, da je bil pomen teka za širšo športno populacijo prezrt. Navajam še dva primera iz tega okolja, ki odražata zapostavljenost. Na lep sončen januarski dan se na naravno zasneženih poljanah pred Planico večja skupina šolarjev trudi z učenjem teka. Športni dan ali šola v naravi. Kljub dobrim pogojem so bile smučine neurejene. Povezovalna pot proti Slatni, Planici in Tamarju je bila neurejena. Zdi se nezaslišano, saj gre za osrednje križišče tekaških poti, ki bi morale biti prioriteta, sploh v turističnem kraju v bližini centra OKS in centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Ni potrebe? Se ne splača?

Že med gradnjo tekaškega dela nordijskega centra je jasno, da tekaški del ne bo imel kompleksne funkcije, ki bi jo moral imeti, če bi želeli biti vsaj malce primerljivi s podobnimi centri v tujini. O podrobnostih kdaj drugič. Za širšo tekaško populacijo še najbolj bode v oči, da čez cesto iz Rateč v Planico manjka most, ki bi omogočil vsaj načelen prehod s tekaškimi smučmi čez cesto, ko je dovolj snega. Samo most. Za zgled podobnega okolja ni treba več kot 200 kilometrov daleč. Med Dobbiacom/Toblachom in Cortino v Dolomitih (30 kilometrov) so v zadnjih dveh letih zgradili tri velike betonske mostove, uredili veliko manjših in večina je zahtevala bistveno večji poseg v okolje, kot bi bil potreben v Planici. Pa to okolje prodajajo kot narodni park Tri Cime. Da ima dolina, poznana s tekaškega Tour de Ski, več vzporedno speljanih smučin s številnimi manjšimi mostovi in prehodi, krajše predore, seveda zasnežene z umetnim snegom, je že nepredstavljiv tekaški nadstandard. Za slovenske razmere je nerazumljiv podatek, da je bilo konec februarja vsaj dvajset kilometrov smučin urejenih z umetnim snegom. Skakalnice v Toblachu konec februarja niso urejali. So v Dolomitih morda spoznali številne koristi tekaških smučin? Kranjska gora nima urejenih niti stotih metrov. Vse je nekako povezano tudi s prevlado, ki jo ima v medijih šport, namenjen zgolj za navijaško dušo.

V Ratečah se kljub vsemu tare tekačev. V ravninskem delu proti italijanski meji je to v veliki meri zasluga Mateja Sokliča, tistega moža, nekdanjega olimpijca, ki se je pred leti ulegel pred snežno frezo, da niso dokončno uničili smučin z namenom zagotoviti parkirišča za planiško skakalno prireditev. Konec januarja je bil ob skopi snežni odeji in na videz ubogih razmerah urejen za tekaško uro dolg krog. Skoraj neverjetno. »To zimo sem na saneh za urejanje smučin naredil že več kot 80 ur. In kupil sem snežno frezo, da sneg namečem v smučino,« je tedaj trud skromno opisal Matej Soklič. Še pretekli teden je bilo v Ratečah tekačev, da je bilo kar črno. Predvsem po zaslugi zanesenjakov. Da bi se ta povečini starejša generacija zanesenjakov ohranila, v prvem planu potrebujejo vsaj del pozornosti in kakšno pohvalo za prispevek ter seveda osnovna sredstva in (infrastrukturne) pogoje, da šport za dušo in telo dobi veljavo, skladno s pomenom za zdravje širše populacije.