Petdeset odtenkov sive je ženski fenomen: knjigo je napisala ženska v tradicionalno ženskem žanru romance, berejo jo v veliki večini ženske, film so posnele ženske (režiserka, scenaristka, producentki), glavna junakinja je ženska. V zgražanju so ravno tako najbolj glasne ženske: komentatorke, intelektualke, emancipiranke, feministke. Pri tem mi nekaj preprosto ni jasno: kako lahko smetana ženske inteligence s takšnim prezirom pljune na množični ženski fenomen in posledično na ženske, ki v njem uživajo? Od kod ta pravičniška drža? Če se prav spomnim idealov feminizma in emancipacije, sta med njimi solidarnost in razsvetljenska drža: napredne ženske naj podajo roko manj srečnim sestram. Tukaj pa imamo obrnjeno situacijo: tiste z dostopom do javne besede se zgražajo nad tistimi, ki praviloma nimajo istega izobraževalnega, kulturnega in simbolnega kapitala. V tem procesu nastaja tudi nekoliko rigidna ideja tega, kako naj emancipirana ženska misli in s čim naj se ukvarja. Pred dvema letoma sem v reviji Literatura objavila prispevek o fenomenu petdesetih odtenkov, ki sem ga nato razdelala v znanstveni članek v hrvaški reviji Treća. Reakcije kolegic in kolegov so bile prikrito hihitanje in očitajoči: »Tebi je to všeč?!« Iz tega je jasno – množični fenomen ženske popkulture ni vreden raziskave, delo, ki se z njim ukvarja, pa zato ni priznano kot znanstveno, temveč je zvedeno na spontani čutni odziv oziroma všečkanje.

Zato sem se toliko bolj razveselila, ko je Eva Illouz, svetovno znana kulturna teoretičarka, ki jo je časopis Die Zeit razglasil za eno izmed dvanajstih najbolj vplivnih mislecev sveta, letos izdala knjigo o istem fenomenu – in ga povezala ravno s feminizmom. Illouzova opozori, da feminizem danes ne obstaja samo kot politično gibanje, temveč kot kulturna koda, ki se uporablja v oglaševanju, filmih, televizijskih serijah, ženskih časopisih. Ponavadi gre za proklamacije o ženski avtonomiji in enakopravnosti, ki jo po mojem mnenju najlepše ujame reklamni slogan: »Ker se ceniš.« To kulturno kodo uporablja tudi Petdeset odtenkov sive, ki je zato znotraj žanra romance naredil manjšo revolucijo. Junakinja Anastazija sicer sprejme pravila igre, ki jih postavi fatalni Christian Grey, toda znotraj njunega odnosa ve, kaj hoče, se pogaja in se tako vzpostavlja kot enakopravna partnerica, kot je ugotovil tudi filmski kritik Denis Valič, eden redkih, ki se je lotil resne analize žanra.

Seveda sledi logično vprašanje, zakaj junakinjo petdesetih odtenkov kljub proklamaciji enakopravnosti še vedno privlači tradicionalna, dominantna moškost, ki jo povezujemo z žensko podrejenostjo? Illouzova pravi, da zato, ker iz neenakopravnega patriarhalnega odnosa izhajajo določeni užitki. V tem odnosu imamo jasno »fevdalno« pogodbo med moškim in žensko: ona njemu seksualne in gospodinjske storitve, on njej ekonomsko varnost in telesno zaščito. Enakopravni odnosi so v primerjavi s tem veliko manj ugodni, saj vloge niso določene, zaradi česar se moramo o njih nenehno pogajati. Drugi užitek izhaja iz »emocionalnega lepila« med partnerjema, ki nastane zaradi medsebojne odvisnosti in zaščitništva. Enakopravni odnos v nasprotju s tem poudarja zavest o lastnih potrebah, pri čemer te zlahka trčijo ob potrebe drugega, spet primerja Illouzova. Tretji užitek temelji v predpisanih scenarijih obnašanja, ki omogočajo hitrejše in spontane čustvene odzive. V sodobnem odnosu je spet vse odvisno od pogajanja in doseganja soglasja, kar zahteva nenehno delo in energijo, ne zagotavlja predvidljivih rezultatov ter odgovornost za komunikacijo prelaga predvsem na žensko.

Težava sodobnih žensk je, zaključuje Eva Illouz, da še vedno niso enakopravne, a so izgubile mehanizme, ki so včasih regulirali njihov položaj – zaščito, gotovost in »emocionalno lepilo«. In tu Illuozova oklofuta feministično revolucijo: najprej, da je selektivna, ker je imela veliko večje učinke na ženske kot na moške, ter nato, da je nedokončana, saj sta tako ekonomska kot družinska sfera še vedno večinoma patriarhalni. Ženske imajo zato ambivalenten odnos do sodobnih partnerskih zvez, pa ne, ker bi si želele podrejenosti, temveč zato, ker se želijo razbremeniti nenehnega pogajanja in negotovosti. In na to željo odlično odgovori fantazija o Christianu in Anastaziji, ki pokombinira tako tradicionalno zaščitniško moškost kot sodobno enakopravnost v partnerskem odnosu.

Fenomen petdesetih odtenkov je fantazija in ventil velike skupine žensk, morda še posebej tistih, ki opravljajo zahtevno delo mater in gospodinj. S kakšno pravico jih kdor koli, ki živi v drugačnih življenjskih pogojih, obsoja? In zakaj smo že vnaprej prepričani v slepoto in nekritičnost bralk? Smo gotovi, da v njihovem branju ni ironije, distance, pogajanja? Odnos do fenomena petdesetih odtenkov je tipičen za večino ženske popkulture. Drugi primer je nedavna afera okoli festivala Femme Feminite – tudi sama ne podpiram podobe ženske, ki jo je propagiral zdaj odpovedani festival, in zavedam se, da ta primer prinaša drugačen niz problemov, a ugotavljam, da je odziv nanj enak: vehementno obsojanje. Žal to ni dovolj. Treba se je vprašati, zakaj in kako se v takšni podobi prepoznajo sodobne ženske. Kaj nam to pove o sodobni družbi, dosežkih emancipacije in feminizma? Moramo se odpreti do ženskih identitet, za katere se zdi, da ogrožajo naše vrednote in bi se zato raje pretvarjali, da jih ni – pa so. Zato: malo več razumevanja za različne odtenke ženskosti, lepo prosim.