Od baletnih do prvih solopevskih korakov. Na srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru je plesala balet, igrala flavto in klavir, potem pa je Jolanda Korat postala njena prva profesorica solopetja. Po pol leta je lahko Goričeva preskočila nižjo glasbeno šolo in se ob baletu vzporedno vpisala na klasično solopetje. »Obožujem ples in ga tudi zdaj zelo pogrešam, ampak imela sem manjšo poškodbo, ugotovila sem tudi, da moj nart, ki mora biti v špičkah zelo lepo ukrivljen, ni najbolj idealen za balerino in da morda v baletu zaradi tega ne bom toliko dosegla. Ravno tako pa sem temeljito razmislila o težavnosti baletnega poklica v smislu zahtevnosti do telesa, več potenciala zase sem potem videla v petju,« je pojasnila svojo odločitev po maturi. Potencial so kmalu opazili tudi drugi. Leta 2011 je v Talinu in Tokiu zastopala Maribor in Slovenijo na Mednarodnem koncertu mladih, naslednje leto je v Marburgu pela na dveh koncertih Gala Slovenica v okviru Schlossfestspiele »3 Tage Maribor«, na Festivalu Maribor 2012 pa je prejela laskavi naziv mlade umetnice festivala.
Prve profesionalne izkušnje. Profesorico Annemarie Zeller na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu ji je priporočila Sabina Cvilak, pri kateri je bila Nika Gorič dvakrat na mojstrskem tečaju; tudi Cvilakova je bila učenka Koratove in Zellerjeve. Ko je uspešno opravila avdicijo v Gradcu, se je poslovila od misli na študij na AGRFT. Njena pot je bila začrtana: gledališče da, vendar operno. »Prednost študija v Gradcu je, da imajo svoj glasbeni teater, in študent se lahko udeleži avdicije. Če se jim zdiš primeren za neko vlogo, te angažirajo. Tudi sama sem sodelovala v teh produkcijah: dva meseca vaj, nato produkcija, vmes pa seveda redni študij. Bila sem navajena discipline, a če zdaj gledam nazaj, je bil to res 'dril',« pravi mlada sopranistka. Vsekakor je v Gradcu dobila veliko odrskih izkušenj.
Operni debi z Barbarino. Njen operni debi v času študija v Gradcu je bil vloga Barbarine v Mozartovi Figarovi svatbi. Frank Cramer, njihov dirigent in vodja graškega teatra, ji je bil še posebej naklonjen, in tako je bila pozneje tudi Sandmann v Humperdinckovi operi Janko in Metka ter Elisette v operi Cimaroseja Tajni zakon. Prav slednja vloga je bila zanjo zelo pomembna, saj je sama sebi dokazala, da ima potrebno operno vzdržljivost – v tri ure dolgi operi je bilo samo njenega pevskega dela za uro in pol. »Bolj ko se poglabljaš v opero, bolj te njena simbolika, globina, vsebina vlečejo noter,« pravi s posebno strastjo.
Baročne izkušnje. Čeprav se vidi nekoč predvsem v operi, poje tudi v oratorijih in samospeve. Sploh zdaj, ko nadaljuje podiplomski študij na Kraljevi akademiji za glasbo v Londonu. Prek avdicije je postala članica Josephine Baker Trust in Song Circla, s katerimi kot solistka sodeluje projektno. V kratkem se ji obetata dva velika projekta. Najprej jo čaka koncert v katedrali v Birminghamu, kjer bodo z baročnim ansamblom izvajali dela Bacha in Händla. Na Trafalgar Squaru, v znameniti cerkvi St. Martin's in the Fields, česar se še posebej veseli, pa bo sodelovala na dveh koncertih; na prvem bo odpela Mendelssohnovo himno, v drugem pa Bachovo Mašo v b-molu. Prejela je tudi denarni nagradi Marie Callas in Stanleya Pickerja, ki sta ji v veliki meri pokrili stroške šolnine. Tudi zato se je lažje odločila za dvoletni podiplomski študij, za katerega bi obveznosti sicer lahko opravila v enem letu. Tako lahko bolj poglobljeno študira, ne nazadnje pa se ji šele zdaj obrestujejo avdicije, ki jih je opravljala ob prihodu v London. Še naprej se ji denimo obetajo angažmaji v seriji Bachovih kantat.
Operni studio. Letos bo podiplomski študij zaključila in je že opravila avdicijo za Operni studio pri akademiji, kar pomeni, da v Londonu ostaja vsaj še dve leti. V studiu se postavljajo izključno predstave, tri na leto, izbrani solisti, med katerimi je tudi Goričeva, pa potem pojejo glavne vloge. V operni produkciji lahko sodelujejo pevci že v času dodiplomskega študija, vendar je hierarhija zelo stroga – glavno vlogo si pridelaš skozi leta študija. »V London sem šla s ciljem, da se predstavim ljudem, predvsem pa da se tehnično čim bolj dovršim in da natančno izvem, kje in kako moj glas funkcionira, kaj mi še manjka. In to sem z mojo fantastično profesorico Lillian Watson tudi ugotovila,« pravi Nika Gorič.
Mozartove ženske. Ima lirični sopran s koloraturnimi možnostmi, njen »fah« pa so trenutno Mozartove vloge. »Za Suzano iz Figarove svatbe mislim, da je ena izmed zahtevnejših sopranskih vlog, saj skozi celotno predstavo drži vajeti v rokah in šele v četrtem dejanju pride do svoje arije, v kateri je lahko res ona,« pove Goričeva, ki upa prav na to vlogo, ko bodo v prihodnji sezoni v Opernem studiu postavljali Mozarta. Njene vloge so lahko tudi Despina, Zerlina, Pamina, Ilia, rada pa se spogleduje tudi z Donizettijem in belcantom. Ta čas resno izdeluje vlogo Manon iz Massenetove istoimenske opere.
Od not do odra. »Najprej preberem vsebino, da si znam predstavljati čas in kontekst, v katerem je opera nastala. Potem poslušam tudi kakšne posnetke, čeprav ne maram vnaprejšnje predstave o neki vlogi. Raje se lotim študija tako, da si vlogo sama preigravam za klavirjem, potrpežljivo, dokler vloga ne pride iz mene sama od sebe. Pomembno je tudi umestiti se v pravi stil, belcanto se nedvomno poje drugače kot Mozart. Po vsem tem razmisleku pride potem neka lastna interpretacija,« pripoveduje o svojem pristopu do vlog. Po njenem je zelo dobro vnaprej vedeti tudi, v kakšnem kostumu bo pevec; ne čakaš na to, da ti kostum dokončno oblikuje vlogo. »Če vnaprej vem, da bom pela v krinolini, potem vem tudi, kakšen bo moj gib,« je prepričana. Svoje k vlogi dodajo tudi korepetitorji, dirigenti in režiserji. »Najpomembneje pa je, da imaš kot pevec svojo osebnost, navsezadnje se moraš na koncu sam odločiti, kako boš neko vlogo interpretiral.«
