Novi kranjski župan Boštjan Trilar je potem prijel bika za roge in najprej Mohorja Bogataja zrušil s preizkušenim receptom obljub o drugačnem ravnanju. Ki ne bo le sejanje besed v veter ampak podkrepljeno s kodeksom ravnanja politikov v gorenjski prestolnici. Sprejeli so ga vzneseno in z obljubo »ničelne tolerance« do korupcije, klientelizma in kar je še te nesnage, naseljene po naših občinah. Ni bilo malo dvomljivcev v občini, kjer si je – na primer – nekoč štiričlanska svetniška skupina županove stranke za svojo požrtijo privoščila nekaj sto kilogramov bifteka in drugih mesnin. Nekaznovano, kajpak.

In kodeks je ugledal luč sveta v uradnem listu, prihodnji teden naj bi ga podpisali – a je že postal mrtvorojeno dete. Kranjski podžupan je nekaj pozabil prijaviti KPK in očitno tudi kršil kodeks, ki mu je sam pomagal na svet. Krstni boter kodeksa v podobi župana pa je podžupana skušal ubraniti z logiko, da je šlo pač za spodrsljaj manjše vrednosti in pomena. Še na misel jima ne pride, da bi kodeksu primerno podžupan odstopil. Še več: zdaj naj bi prodal delež v podjetju, ki posluje z občino, a ne bi smelo. Kajti ob političnem spodrsljaju naj bi bila odgovornost podjetniška, kapitalistična. Tako si kodeks razlagata tista dva, ki sta prva med mestnimi občinami taka pravila ravnanja zase in za druge sprejela s sklepom mestnega sveta. Morda pa smo prezrli drobni tisk in kodeks res velja – a le za druge.

Ujela sta se v past, ki se ji reče: načelnost. Ko pač drugim predpisuješ pošteno ravnanje, kot se za zmagovalce spodobi, je preizkusni kamen lahko tudi podžupanova pozabljivost do KPK. Lahko napaka stane cent ali milijon, lahko je povezana s pridobitništvom ali pa ne. Bistvo je, da je treba zdravilo na recept iz poštenosti jemati tudi, ko gre zate. Za človeka na oblasti. Za tistega, ki kodekse piše in sprejema. Čeprav jih imamo po Sloveniji le v manjših občinah, bo kranjska zgodba lahko v prid tistim, ki imajo taka pravila za nepotrebna in celo neumna. Kranjsko mrtvorojeno politično dete se namreč ne bo nikdar moglo ponašati z brezmadežnim spočetjem. Ravno nasprotno: problem pozabljivega podžupana bo predpisana ravnanja funkcionarjev vsem občinam in županom in politiki verjetno priskutil.

Zato je od kranjskega podžupana in župana priznan spodrsljaj kodeks ravnanja funkcionarjev razvrednotil tisti trenutek, ko ni bil uporabljen v najbolj radikalni, ostri obliki. Kajti eno je zmagati na volitvah z obljubo o drugačni in boljši oblasti, drugo pa po volitvah dokazovati, da je v bistvu vse po starem oziroma slabem. Zato je ta zgodba za vse občine in vse lokalne politike poučen primer in verjetno bodo od kodeksov zdaj še bolj bežali. Ker če ga lahko lomijo po svoje, je kodeks tako ali tako samo navlaka.