Ob koncu sezone bo Velepec izpregel. Sam. Še ene nezaupnice ne bo čakal. Pritiska, da mu projekt 2015 ni uspel, ne bo prenesel. Mlajši del ekipe in nosilka Teja Gregorin so žrtve trmastega vztrajanja po ohranitvi ugleda »vzvišenega«. Ni mu uspelo upravičiti slovesa najboljšega trenerja olimpijskih ciklusov, kot ga je skupaj s Tomašem Kosom delil po prihodu iz Sočija. Kos in Velepec se ponašata z ugledno statistiko, da sta na OI v Vancouvru in Sočiju imela največ uvrstitev med deseterico med slovenskimi trenerji. Zasluge v javnosti so se povečini lepile na slednjega, Kos je (o)stal v senci, čeprav sta si pri delu delila vloge tekaškega in strelskega trenerja.
Kos, ki je spomladi ostal brez službe, je vseeno uslišal prošnje in ostal Fakov osebni trener. Zraven so najboljšemu biatloncu z nasveti zunaj okvira reprezentance skoraj v tajnosti priskočili na pomoč tudi drugi strokovnjaki. Med drugimi trener specialist za vadbo moči Jani Gril. Oba omenjena v reprezentančnih krogih nista bila zaželena in sta tudi sama pazila, da ne bi porušila krhkega miru in hierarhije okoli Velepca. Reprezentanca, v kateri so kar štirje osamosvojeni samorastniki (Fak, Bauer, Mali, Marič), ni reprezentanca za okolje s skromno bazo, kot je Slovenija. Mlajši se nimajo po nikomer zgledovati, če vsak od izkušenih trenira zase. A to je le eden razlogov, da sistem v biatlonu ni reprezentančni sistem. Število spremljevalcev na Finskem je le napihnjen balon. Včerajšnja napoved Faka, da bosta v prihodnje z njim hodila tudi trenerja, je le napoved sprememb. Nujnih. Prepoznih.