Vzemimo za primer bele kostanje. Cvetijo, dišijo, radi jih gledamo, radi občudujemo. In poslušamo glasbo, posvečeno njihovim belim cvetovom. Cvetovi so tisti, ki naj bi nas spravili na bolje, a kaj, ko v tej državi tako rado cveti tisto, kar naj ne bi smelo. Cveti korupcija, cvetijo sumljivi posli, cveti nepotizem, cveti takšen in drugačen kriminal, cvetijo ceste. Da, ceste. Zima in nizke temperature so opravile svoje, prihaja pomlad, letni čas cvetenja. Asfalt je primerno razrahljan, luknje od lani zakrpane na roko, plug je zataknil kakšen kos asfalta tu in tam, promet naredi svoje, idealne razmere za cvetenje.

In boste rekli – že videno. O ja, videno, velikokrat, vsako pomlad na primer. In vsako pomlad se govori o istih stvareh, razburjamo se nad enim in istim problemom, ki pa se ne reši in ne reši. Ni kaj, če cvetijo ceste, naj cvetijo še mostovi, tisti, ki niso varni, pa čeprav stojijo na glavnih magistralkah in nihče pod milim soncem ne ve, kdaj bodo nehali cveteti. Ni denarja, pravijo, ni denarja niti za sprotno ustrezno vzdrževanje cest. Saj nad tem, da bi naredili kaj novega, kaj korenito obnovili, smo vozniki in davkoplačevalci že zdavnaj obupali. Ker še tisto, kar naredijo na novo, plačamo pa v zlatu, je tako, kot da ne bi naredili. Še ena stara zgodba.

Ko boste naslednjič poskakovali okoli udarnih jam in razritega asfalta, ko boste stali pred semaforjem pred katerim od mostov, si raje zažvižgajte Slavka Avsenika. Kostanji cvetijo, veliko lepše in prijetnejše kot naše ceste.