Imajo pravega sovražnika. Tistega drugačnega. Grozečega. Imajo veselje, da si izmišljujejo kreativne slogane, jih z nerodno pisavo pišejo na transparente in z njimi mahajo pred parlamentom. Prepričani so, da tam ne branijo le otrok, temveč samega boga. Na ekranih smo večkrat videli napis »Sem božji dar, ne pravica«. Skratka, ne borimo se več za več pravic, temveč za več božjih darov. V bistvu je ravno podeljevanje pravic drugačnim, marginalnim in manjšinam čisto antibožje početje. Bog je že vedel, koga je izbral in koga izločil.

Vedno znova me navduši množica spontano zbranih, ki se bori za to, da nekdo ne bi dobil nečesa. Še najmanj pa tega, kar imajo oni. Božjega darila. In za obrambo božjih daril je treba iti do konca. Do referenduma. In biti kar se da agresiven. Saj veste, neki intelektualno sodobno zapakirani argumenti ne dosežejo množic. Nekaj vzklikov jih takoj preglasi. Zato so bili prav smešno videti posamezniki, ki so na drugi strani ceste podpirali razdelitev božjih daril med vse. Eden je celo v kamero izjavil, da tisti na drugi strani živijo v štirinajstem stoletju.

Ja, res živimo v srednjem veku. Posebej še voditelji na TV-ekranih. Skoraj vsi so prepričani, da so poklicani za izganjanje hudiča. Da je treba iz zdravega narodovega telesa eksorcistično pregnati hudiče vseh vrst. Če ne drugega, hočejo vsaj priznanje od vnaprej obsojenih, da jih je obsedel sam hudič. Da jih v bistvu sploh ne zanimajo pravice, ampak privilegiji drugih in katastrofični scenariji popolne destrukcije klenega naroda. Eno od gesel se je glasilo: Izenačitev poroke je samomor naroda. Logično. Saj dobro vemo, da so vse te homoseksualne prakse prišle iz tujine.

O bogu je razpredal tudi Slavoj Žižek kot osrednja zvezda pogovora o laži. Nacionalka sicer ni imela neposrednega prenosa iz ljubljanske Drame, so pa lahko srečneži vse spremljali prek njihovega portala. Zakaj srečneži? Zato, ker nacionalkin portal deluje muhasto. Kot bi ga obsedel sam hudič. Poenostavljeno je Slavoj opisal razočaranje, ko posameznik ugotovi, da je bog v bistvu krut. Se iz nas dela norca, je malo ciničen in se nikakor ne moremo zanesti na njega. Konec koncev tudi vsi nasprotniki teorije o božjem daru ne morejo razumeti, kako lahko bog vse to dovoli. Zakaj ne poseže vmes? Zakaj stoji križem rok in se dela, kot da je vse normalno?

Najverjetneje je bog preveč verjel, da bodo televizije opravile njegovo delo. Zakaj bi si on mazal roke s tem, če pa lahko v televizijskih studiih v njegovem imenu veliko širše množice nagovarjajo zvesti vojaki in vojakinje. In ne nazadnje je bog zmotno mislil, da bodo resničnostni šovi opravili svoje.

No, mladenke in mladci iz starega novega Bara pač niso ravno najboljša reklama zanj...