Ampak kaj, mi pravi prijatelj izmozgano, lahko je enkrat na teden veličastno skuhati, jaz pa moram vsak dan nabavljati, pomivati, prati, pobirati cunje, poslušati, da je ta mala razvajena, da me vrti okoli prsta in da o vzgoji nimam pojma. Pravi on, medtem ko po tednih letargije na kavču sredi dnevne sobe z vrtalnim strojem popravlja neko polico za klet. Za klet. V dnevni sobi. Lesni prah frči do plafona, rože so sive, jaz pa rjovem od besa. Čisto mirno me posluša, na koncu pa ugotovi, da tako koleričnega in pikolovskega človeka še ni srečal. Pa kaj je ta mali prahec, konec sveta ali kaj? A nimava sesalnika, tistega najboljšega, tistega tvojega najboljšega prijatelja, ki dela natančno to, kar ti hočeš, sam, tiho, ubogljivo, brez besed, vsak dan, o katerem govoriš z več nežnosti kot o meni? Pa kaj je tista straniščna deska, svetinja, ki jo je treba nenehno sprehajati gor in dol, zaradi katere bojda tudi siviš? Ali je to življenje, ta nenehna naglica, ta roka, ki ves čas poravnava knjige, ta cunja, ki besno išče prah, ti urniki, ki utripajo iz telefona, ta patetični obraz, ko zlagaš hrano v hladilnik, ja, spet sem vse sam privlekel, seveda, za vse sem sam, pravi, ko sedi v »ibercugu«, v svinjskem »ibercugu« na kavču in z užitkom kadi. Čeprav je v principu zmenjeno, da kadiva le na balkonu. A me zaj…? Kaj naj naredim?

Dobodi nekoga, ki vama bo enkrat na teden vse pomil, opral, zlikal. Poskusi mu mirno dopovedati, da si morata dela razdeliti. Da se ta prah zažira v tekstil na kavču. Nabavita pomivalni stroj, tisti mali, ki gre na pult, če ni prostora za velikega. Nehaj ga spreminjati, ko pa ti je bila ravno ta nonšalanca na njem najbolj všeč. Tako piše v priročnikih.

V enih drugih piše: upri se. Zakaj bi moral podpirati tri vogale? Zakaj so ene stvari postale samoumevno tvoje naloge, ne da bi se o tem kadar koli diskutiralo, ne da bi se s tem kadar koli strinjal? Naredi red, udari po mizi, zahtevaj spremembe in jih dosledno izvajaj. Kot pravi dec, prosto po Ruparju, heh.

A misliš, pravi in me gleda, nič več jezen, samo majčkeno zmatran in v dvomih. Ker veš, on je zelo dober človek. Ja, vem. Krasen je, zabaven, poln norih idej, duhovit, inteligenten. Sem opazila, ja, krasen prijatelj. Res je malo nemaren, ampak saj imam tudi jaz svoje napake. Drži. Ker ne bi hotel, da misliš, da ga zdaj kritiziram. Nisem pomislila. Ker v resnici tudi on naredi veliko stvari. Nedvomno. Tak je, da ga človek mora imeti rad. Res je, zelo ga imam rada. Jaz tudi. Greva pomit?