Že sredi 50. let prejšnjega stoletja je želela tedanja politika lipiško kobilarno razpustiti, rešil jo je Tito. Sledili so številni lastniški, kadrovski in vsebinski pretresi. Leta 1959 je Lipico prevzelo trgovsko podjetje Jadran Sežana in jo začelo postopno spreminjati v svaštarnico. Ker sta reja in vzreja konj prinašali izgubo, so ju začeli dopolnjevati s turističnimi dejavnostmi, čredo pa leta 1963 zdesetkali na vsega 59 konj (trenutno jih je v Lipici 345). Leta 1971 so zgradili prvi hotel (Maestoso), devet let kasneje, ob 400-letnici kobilarne, katere pokrovitelj je bil Tito, še drugega (Klub). Izguba se je kljub temu še naprej kopičila, zato je Lipica dobila za vrat dva zelo moteča mlinska kamna – igralnico in invalidno (z le devetimi luknjami) igrišče za golf. »Videl sem že veliko kobilarn po svetu, a še v nobeni kazina, kaj šele golf!« se ob tem še danes čudi strokovnjak za konjerejo dr. Franc Habe.
Toda niti igralni avtomati niti golfske luknje Lipici niso prinesli blaginje. Nasprotno, 11-dnevna osamosvojitvena vojna je število obiskovalcev znova močno razredčila, prav tako število konj, povečevala se je le izguba. V takšnem klavrnem stanju so nepremičnine, opremo, lipicance in galerijo avantgardnega umetnika Avgusta Černigoja leta 1993 brezplačno prenesli na občino Sežana. Toda tej je bilo darilo le v breme, saj ni imela denarja za njegovo vzdrževanje, zato je leta 1996 lastništvo prepustila državi. Druga Drnovškova vlada je Kobilarni Lipica dodelila status javnega zavoda in jo s posebnim zakonom razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. Žal ji niti ta zveneči status ne zagotavlja mirnega in kulturnega življenja.
Ledvični kamni
Lipiški kulturni spomenik obsega 311 hektarjev površin, ki imajo obliko ledvičke. Ledvičke s številnimi ledvičnimi kamni (slabo vzdrževanimi objekti, v katerih bivajo najdragocenejši lipicanci, ostarelima hoteloma, igralnico, trenutno nikogaršnjim golfskim igriščem, uničenim bazenom, obnove potrebnima igriščema za tenis in mini golf, nedelujočo čistilno napravo, zaradi katere Lipica plačuje okoljske kazni ...), ki jih ne uspe odstraniti noben kirurg.
In zakaj Lipica ne more po 435 letih naposled mirno živeti? Zato, ker so zelo močni apetiti po njenem razkosanju in gradnji betonskih stanovanjskih mastodontov tako v ledvički sami (v spomeniško zavarovanem območju) kot tudi na njenem obrobju. V tem pogledu so zelo lačni tudi lokalni politiki, tako imenovani terčoni, ki z odprtimi rokami sprejemajo Lipici odvzeti denar od igralniške dejavnosti, pozabljajo pa, da bi morali ta denar namenjati za vzdrževanje turistične infrastrukture in da je Kobilarna Lipica daleč najpomembnejši turistični objekt na njihovem območju.
Do leta 2002 je Kobilarna Lipica za »motenje svoje posesti« od Casinoja Portorož, ki ima igralnico tudi v njenem hotelu Maestoso, dobivala del koncesijske dajatve od iger na srečo. Vendar so se lokalni politični veljaki temu uprli in s pritožbo na ustavno sodišče dosegli, da so ta denar iz lipiške speljali v svoje občinske blagajne. Edini ustavni sodnik, ki je temu nasprotoval, je bil dr. Ciril Ribičič. V ločenem odklonilnem mnenju je ocenil, da Kobilarna Lipica ni le kulturni spomenik izjemnega pomena za državo, ampak je tudi najmanj enakega pomena za občine, ki sestavljajo turistično območje, na katerem deluje kobilarna. Občine so po njegovem iz ozkih sebičnih proračunskih interesov izpodbijale ureditev, od katere sta odločilno odvisna položaj in razvoj zanje tako pomembnega objekta, kot je Kobilarna Lipica. »Poseben absurd je, da občine, ki sestavljajo turistično območje, s svojo zahtevo ogrožajo Kobilarno Lipica kot enega ključnih turističnih objektov na svojem območju oziroma njen razvoj,« je med drugim zapisal Ribičič in še pripomnil, da občine delujejo po logiki: vse, kar prinaša denar, je naše, kar ga odnaša, je skrb države.
Kobilarna Lipica je igralniški denar dobivala od leta 1996 do 2002. Takšno ureditev, ki je resda odstopala od veljavnega zakona o lastninskem preoblikovanju pravnih oseb z družbenim kapitalom, ki prirejajo posebne igre na srečo, so spodbijale tri občine (Sežana, Divača, Hrpelje - Kozina), invalidske in športne organizacije, ki so bile prav tako ob del koncesijske dajatve, pa ne. Ribičič se je zato vprašal: »Je pretirana trditev, da kažejo invalidske in športne organizacije večje razumevanje in skrb za razvoj Kobilarne Lipica od občin, na območju katerih kobilarna deluje in katerih prebivalci so zaposleni v kobilarni?«
Devet vlad, deset direktorjev
Po odtegnitvi »igralniškega tolarja« se je Kobilarna Lipica vrnila na stara pota finančnih težav, njen razvoj pa se je, kot je pravilno domneval nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič, ustavil. Zakaj torej vlada zakonodaje ne popravi tako, da bi bila do denarja od igralniške koncesijske dajatve upravičena tudi državna kobilarna?
K hiranju Lipice je poleg pomanjkanja denarja izdatno prispevalo tudi lomastenje politike po njej. V 19 letih je devet vlad (tri Drnovškove, dve Janševi, po ena Bajukova, Ropova, Pahorjeva in vlada Alenke Bratušek) tja poslalo deset direktorjev, deseta vlada (Cerarjeva) bo to svojo državljansko obveznost najverjetneje opravila kmalu.
Če upoštevamo, da je bil Janez Rus dvakrat vršilec dolžnosti direktorja Lipice in da je Boštjan Bizjak vršilec dolžnosti že tretjič, je ta številka še precej višja. Večina lipiških direktorjev je svoj (povprečno 17-mesečni) mandat torej končala ob zamenjavi vlade ali stranke na oblasti, nekateri tudi vmes, zato ne presenečata niti vztrajno propadanje tega kulturnega spomenika niti popolna brezvoljnost zaposlenih.
Leto 2002 je bilo zadnje, ko se je takratna Drnovškova vlada še ukvarjala s konji in se borila, da bi Lipica pridobila prestižen status države, ki vodi izvorno rejsko knjigo za vse konje pasme lipicanec. Sledila so leta, ko so se politiki v Lipici ubadali zgolj s tem, kako rešiti tamkajšnja socialistična izgubonosna hotela. Leta 2003 se je porodila zamisel, da bi Kobilarna Lipica postala delniška družba, zaščiteni bi bili le hlevi in konji, posestvo z gozdom in turističnimi objekti bi prodali. Leto kasneje so politiki ocenili, da lahko izgubarski turizem v Lipici reši le koncesionar. Družba Hosting je v posebni študiji predlagala, naj kobilarna vse objekte, v katerih se izvaja gostinsko-turistična dejavnost (oba hotela, igrišče za golf, bar ob njem, letni točilni pult in zemljišča, potrebna za opravljanje turistične dejavnosti), odda v 30-letni najem. Cilj je bil, da Lipico prevzame Bavčarjev Istrabenz, a se je del politike, stroke in civilne družbe temu na srečo uprl, sicer bi bili lipicanci danes verjetno spet kje v izgnanstvu.
Namesto tega so 15 konj leta 2004 uvrstili med vojaške obveznike, da je politika tudi prek obrambnega tolarja skušala krpati finančno luknjo kulturnega spomenika. Ustanovili so konjeniško enoto Slovenske vojske, ki pa jo je Pahorjeva vlada, konkretneje obrambna ministrica dr. Ljubica Jelušič, že čez pet ukinila. V tem času je konjenica nastopila 15-krat, od tega zgolj trikrat za potrebe protokola, saj mu je bila prej v sramoto kot v ponos. Hudobni jeziki pravijo, da nekateri jahači še na konja niso znali sesti, poleg tega so imeli status rezervistov, s katerimi je lahko vojska razpolagala le trideset dni na leto, s konjem pa je treba delati vsak dan. Rezultat so bili slabi nastopi konjenice, čeprav je vsak od njih državo (obrambno ministrstvo) stal 150.000 evrov.
Razkošje
Domišljija politikov, kako finančno rešiti Lipico, je imela z razpustitvijo konjenice znova prosto pot. Še zlasti inovativna je bila prva Janševa vlada, ki je leta 2007 ustanovila gospodarsko družbo Lipica Turizem, da bi opravljala gostinsko-turistično dejavnost. To je storila brez poprejšnje analize, ali je takšna družba brez vsakršnega premoženja sposobna preživeti, in z zakonsko najmanjšim možnim ustanovnim kapitalom – borih 7500 evrov. Polom lipiškega turizma je bil zagotovljen! Politikom ga ni uspelo preprečiti niti s tem, ko so od 55 do 75 odstotkov vseh prihodkov, ki jih je dobivala Kobilarna Lipica od obiskov, ogledov jahalnih predstav, šole jahanja, voženj s kočijo, preusmerili v njeno gospodarsko družbo. Država je tako plačevala rejo in vzrejo konj, sadove tega dela pa je žela Lipica Turizem, a kljub temu še naprej drsela v izgube, skupaj z njo pa v težave tudi kobilarna. Kaj prida ni pomagalo niti to, da je britanska kraljica Elizabeta II. leta 2008 postala botra Kanižku (lipicanec 085 Favory Canissa XXII) in da je leto dni kasneje takratni premier Borut Pahor (zdaj že pokojnemu) libijskemu voditelju Gadafiju podaril enega lipicanca, v zameno pa dobil dve kameli.
Pahorjeva vlada je bila za Lipico svojevrstna naravna nesreča. Tja je najprej za direktorja poslala Tomija Rumpfa, ki je, kot se za Lipico spodobi, nosil značko takrat največje vladne stranke (SD). Rad je zapravljal, se vozil z razkošnimi sponzorskimi limuzinami, naročil za skoraj milijon evrov projektne dokumentacije za investicije, za katere denar ni bil zagotovljen. Zamislil si je celo gradnjo bioplinarne z močjo enega megavata sredi kulturnega spomenika, ki naj bi jo poganjale konjske fige. Tudi zanjo je naročil projektno dokumentacijo, za katero pa avtorica – družba Petrol – ni dobila plačila in ga še vedno (pregrešnih 180.000 evrov) terja po sodni poti. Strokovni vodja lipiške kobilarne Janez Rus je ob pestrem preteklem dogajanju v Lipici pripomnil: »Edina stvar, ki je še nismo poskusili zgraditi, je smučišče.« Rumpfove direktorske podvige je ustavilo šele računsko sodišče, ki je od vlade zahtevalo, da ga razreši. »Kaj bi bilo, če ne bi opravili revizije poslovanja Lipice? Bi čakali na njen bridki konec?« je poslanke in poslance leta 2012 cinično vprašal nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes.
Damski dvojec
Pahorjeva vlada si je privoščila še en »podvig«. Z blagoslovom svojih finančnic (Alenke Bratušek, takratne generalne direktorice direktorata za proračun, in Mirande Groff Ferjančič, takratne vršilke dolžnosti generalne direktorice direktorata za javno premoženje) je leta 2010 družbo Lipica Turizem dokapitalizirala z 1,5 milijona evrov, in to pod pretvezo, da bo šel denar za delovanje državne kobilarne. S tem so sicer družbo (za nekaj časa) rešili pred potopom, a je ta primer danes v rokah kriminalistov in tožilcev. Da bi bila mera polna, sta Alenka Bratušek (v vlogi premierke) in Miranda Groff Ferjančič (v vlogi prve nadzornice Lipice) leta 2013 od kobilarne terjali, da to domnevno nedovoljeno državno pomoč vrne v državni proračun. In ker je ni, ji vlada za leto 2013 ni potrdila programa dela in finančnega načrta, s čimer je kobilarno spravila v velike težave in za nameček kršila zakonodajo. Pa tudi to še ni vse. Vlada Alenke Bratušek je leta 2014 sprejela škodljivo novelo zakona o Kobilarni Lipica in še bolj škodljivo uredbo o razmejitvi nepremičnin v Lipici na tiste, ki pripadajo kobilarni, in na one, ki so namenjene gostinsko-turistični dejavnosti. Ta dokumenta sta Lipico – tako kobilarno kot njen turistični del – pripeljala na rob prepada.
V zgodovini naše državne kobilarne bosta nekoč z mastnim tiskom najverjetneje zapisana tudi aktualni predsednik vlade Miro Cerar in njegov kmetijski minister Dejan Židan. Kljub številnim svarilom je namreč Cerarjeva vlada pod taktirko (nekateri raje uporabljajo izraz diktaturo) ministra Židana plačilno nesposobno družbo Lipica Turizem brez vsakršnih analiz, kakšne bodo posledice, nedavno prenesla v upravljanje Slovenskemu državnemu holdingu (SDH). A mu je prepustila prazno lupino – družbo brez vsakršnega premoženja in s pravico do uporabe le polovice hotela Maestoso (brez parkirišč) in hiške za golf (brez igrišča za golf). Zanju mora v državni proračun na mesec nakazovati 16.600 evrov najemnine.
Rojena za ustvarjanje izgube
Družba Lipica Turizem je vse od rojstva (leta 2007) poslovala z izgubo (izjema je bilo leto 2011, ko je imela, zahvaljujoč 1,5-milijonski finančni injekciji Pahorjeve vlade, dobrih 10.000 evrov dobička), čeprav je služila z obema hoteloma, igrišči za golf, mini golf in tenis, z golfsko hiško, z letnim točilnim pultom, čeprav najemnine za njihovo uporabo ni plačevala in čeprav je pobrala večji del izkupička od ogledov kobilarne in predstav klasične lipiške šole jahanja, voženj s kočijo... Kateri ekonomist v državi si ob teh dejstvih upa trditi, da bo Lipica Turizem po novem ustvarjala dobiček?! Stečaj je verjetnejši razplet.
Projekcije, kako bi morebitni stečaj družbe Lipica Turizem vplival na poslovanje kobilarne, če v ledvički ne bi bilo več gostinsko-turistične ponudbe, so narejene. Po najbolj črnem scenariju bi ji lahko prinesel okoli milijon evrov primanjkljaja. Si vlada v državni kobilarni, iz katere prihajajo svarila, da zaradi zloglasnega Zujfa klecajo tudi konji, saj ni dovolj ljudi za njihovo oskrbo in nego, prav tako ne jahačev za predstave dresurnega jahanja, lahko privošči še ta udarec?
Nepremičnin v Lipici ni mogoče deliti na dvoje. Turizem in reja konj sta tam tesno povezana in soodvisna drug od drugega. Čim prej bodo politiki to spoznali in spremenili zakon o Kobilarni Lipica, tem več je možnosti, da preživita obe dejavnosti. Več gospodarjev na istem dvorišču se ni še nikjer obneslo. Težko je verjeti, da bi bila lahko Lipica izjema.
