Največji pretok javnega denarja prek avtorskih in podjemnih pogodb je nastal v letih, ko je kriza že pošteno tolkla. V letih od 2008 do 2010 je bil finančni tok globok več kot 100 milijonov evrov na leto (in večji kot v letih konjunkture), medtem ko je BDP zgrmel z 18.769 evrov na prebivalca na 17.678 evrov leta 2010. Vseskozi je bilo precej prezentno, da varčevanje ni bil koncept, ki bi bil blizu Pahorjevi vladi, odštevši samoprispevek za kapučino, a dodatno dimenzijo razkriva prav pregled poslovanja porabnikov proračunskega denarja z zasebnim sektorjem. No, kot kaže primer ministrice Setnikar-Cankarjeve, dekana Tajnikarja, profesorja Mirka Vintarja..., z javno-zasebnim sektorjem. Še manj košer je poslovanje države z davčnimi dolžniki. Zneski niso pomembni, pomembno je sporočilo.

Ob upihu svečke je Boris Štefanec še mimogrede omenil, da bo komisija ponovno vzela pod drobnogled (nepojasnjene) prihodke predsednika parlamentarne opozicije Janeza Janše. Da se torej pripravlja adaptacija izvirnega poročila, prapočela čiščenja političnega očiščenja. In zakaj je pregled neskladja Janševega in Jankovićevega premoženja – pa četudi bi šlo le za ušivih 40.000 evrov za volvo ali za nepojasnjena medgeneracijska nakazila – precej pomembnejši kot 636.068 evrov, kolikor jih je od porabnikov javnih financ ob plači prejela ministrica Setnikar-Cankarjeva? Ker je vir njenih prejemkov jasen, izplačila pa izvedena prek pogodb in z običajnimi plačilnimi instrumenti. Ali so njeni prek kopita povprečne plače astronomski prejemki upravičeni in celo ali je za njih obstajala zakonska podlaga, s tem se bo moral ukvarjati kakšen drug organ. Predsednik največje opozicijske stranke svojih virov prejemkov prejšnji »Klemenčičevi« komisiji ni znal povsem natančno pojasniti. Četudi je vrhovno sodišče poročilo odpravilo zaradi kršitve postopka – torej tehnično ne obstaja – ima KPK moralno obvezo z očitki (Janši se je premoženje v desetih letih nesorazmerno in nepojasnjeno povečalo za najmanj 210.000 evrov) enkrat za vselej opraviti. Morda, ampak res samo morda, bomo takrat vedeli, da morda ne obstajajo najvišji standardi, po katerih naj bi delovala politika, obstajajo pa orodja, ki lahko »ne-standard« razkrijejo.