V Shakespearovem Hamletu je prizor, znan kot Mišnica, kjer skupina potujočih igralcev po Hamletovem naročilu uprizori igro, v kateri umorijo kralja, morilec pa zasede njegovo mesto tako na prestolu kot v kraljičini postelji. To je igra, ki uprizarja prav tisto, za kar Hamlet – potem ko ga je nagovoril duh umorjenega očeta kralja – sumi, da se je na danskem dvoru v resnici zgodilo. To igro, fikcijo, si je Hamlet torej zamislil kot pot do resnice ali past za Klavdija in kraljico: če bosta primerno reagirala, denimo tako, da bosta jezno ali prizadeto odšla, bo to dokaz, da je igra, fikcija proizvedla učinek resnice.
V okviru literarnega festivala Fabula so v torek zvečer na odru ljubljanske Drame trije filozofi, svetovno znana »lacanovska trojica« – Mladen Dolar, Alenka Zupančič in Slavoj Žižek – pred vedoželjnim občinstvom razpravljali o moči lažnega. Tako tema kot kraj govora, skratka ves »dispozitiv« je bil že tak, da se je Alenki Zupančič najbrž zdelo nujno, da evocira shakespearovsko mišnico. In to ne le kot eno izmed topik filozofskega govora o laži in resnici (in sicer prav lacanovsko topiko, ki pravi, da je resnica strukturirana kot fikcija), ampak tudi kot neke vrste njeno reprizo: vendar s to razliko, da se to, ali bo tudi ta »filozofski teater« o laži in resnici proizvedel kakšen »učinek resnice«, ne bo potrdilo tako, da bo kaj poslušalcev zapustilo dvorano, ampak tako, da bodo vsi ploskali. Vse do konca več kot dvourne »predstave« (brez odmora) nihče ni zapustil dvorane, kot se je nadejala Alenka Zupančič; vsi so navdušeno ploskali.
Vselej zapleteno razmerje
Laž in resnica sta par, je začel Mladen Dolar, zmožnost za laž je pogoj za to, da govorimo resnico; toda sama laž je tako epistemološki kot moralni problem. In ta par laži in resnice je tudi na samem izvoru filozofije, tako v paradoksu »kretskega lažnivca« (če Krečan pravi, da vsi Krečani lažejo, potem pove resnico, toda resnica je ta, da laže) kot v sokratovski ironiji, ki izvabi resnico prek nasprotja od tega, kar reče. Pozneje je Hegel postavil ironijo celo kot sinonim za dialektiko: ko rečemo A, tudi že rečemo ne-A, kar pomeni, da sleherna stvar vsebuje svojo lastno negacijo.
Filozofsko zapletenost razmerja med lažjo in resnico je Dolar nakazal tudi s problematiziranjem teorije resnice kot adekvacije: z vsakim govorom je tako, da ne opisuje le sveta, ampak se nanaša tudi sam nase, denimo že tako, da pove več, kot je hotel reči. Psihoanaliza je odkrila, da se resnica prej kot v racionalnih in smiselnih izjavah izreka v lapsusih, okruških, razpokah govora. Tudi Dolar je omenil neki gledališki primer, Molierovega Ljudomrznika in njegovega junaka Alcesta, ki prisega na resnicoljubnost, toda ta ima svojo hrbtno plat v samoljubju; na strani izjavljanja, to je tistega, ki izreka, samega govorca, je torej lahko resnica tudi patološko motivirana.
Demokracija: fetiš in videz
Če kdo moralno deluje (torej tudi ne laže) zato, da bi si rešil svojo dušo, je vprašanje, ali si takšna duša zasluži rešitev, je Alenka Zupančič pritrdila Marku Twainu. S tem in še nekaterimi drugimi primeri, kot je bila praksa »laganja za Jezusa« (torej laganja, ki je sprejemljivo, dopustno v imenu »višjega cilja«, to je tega, da ljudi privede do Kristusa) je pravzaprav hotela še zaostriti Kantov kategorični imperativ: tega kot čiste forme subjektovega moralnega delovanja ne more določati tako nič zunanjega (v obliki kakšne dolžnosti, »višjega cilja« in podobno) kot tudi ne nič notranjega (v obliki kakšnih »patoloških interesov«).
Slavoj Žižek je začel z bizarnim primerom »dvanajste kamele«, a je tako sebe kot dvorano kmalu razvnel z duhovitimi filozofski paradoksi v zvezi s filmskimi, religioznimi oziroma krščanskimi in političnimi zadevami. Nekakšen lajtmotiv pa je bila teza, da se do resnice pride prej prek neke začetne laži kot pa neposredno: neposredna pot je prej tista, kjer jo ravno zgrešimo. Toda najbolj vznemirljive so bile verjetno njegove izjave glede demokracije. Ni se strinjal z ameriškim keynesianskim ekonomistom Josephom Stiglitzem, da bi neoliberalistično deregulacijo lahko ukrotili z več demokracije, ker je iz več razlogov skeptičen do demokracije: prvič zato, ker je fetiš, ki zakriva resnico, torej dejanske družbene antagonizme; potem zato, ker je »resnica« demokracije ta, da daje ljudem le videz odločanja; in še to je bolj odločanje glede njihovih individualnih izbir kot pa glede samega družbenega okvira, v katerem živijo. Res pa je, da k temu prispeva tudi »sovražna propaganda«, kot jo je imenoval Žižek, ki ubija vsako upanje, ko nas prepričuje, da ni nobene alternative.
