Za nekatere je gospodarska kriza očitno kot nekakšna zima in se je treba skriti v luknjo ter počakati nekaj let, da bo minila. In potem bomo splezali ven in bo zopet vse tako, kot je bilo. To ni res. Ne gre za krizo, ampak za kulturne in ekonomske spremembe, ki bodo spremenile obraz navtike in tudi vseh drugih industrij ter področij našega dela in živjenja (…). Če bomo čakali, bomo samo zgubljali prednost, ki jo lahko pridobimo, če se dela lotimo takoj. To pa seveda zahteva naložbe,« je Japec Jakopin govoril na začetku leta 2010 ob odprtju nove ladjedelnice v italijanskem Tržiču. Takrat se je rušilna gospodarska kriza dodobra razplamtela, vidljivost na obzorju pa se je za Seaway že zoževala.
Propadla italijanska pustolovščina
A Seaway je takrat še veljal za enega od simbolov podjetniškega vala, ki je temeljil na domačem znanju. Politiki in gospodarstveniki so ga omenjali v isti sapi z Akrapovičem in Pipistrelom. Za gradnjo nove tovarne ob morju sta se Jakopinova odločila, ker je bil prevoz velikih jadrnic shipman iz ogljikovih vlaken in motornih plovil skagen po kopnem (pre)velik zalogaj. Za Tržič sta se odločila tudi zaradi cenejšega zemljišča, hkrati pa sta pridobila koncesijsko pravico za uporabo okrog 15.000 kvadratnih metrov morja. Po načrtih bi morala nova ladjedelnica ustvariti 40 milijonov evrov prometa na leto. Toda italijanska pustolovščina, financirana z evropskimi sredstvi, se je hitro končala. Že leta 2011 je Seaway novo tovarno prodal uglednemu francoskemu proizvajalcu plovil Beneteau. Sledila je selitev v bistveno manjši, a le streljaj oddaljen proizvodni obrat.
Izkušnje bratov Jakopin niso izučile
Čeprav sta se Jakopinova prvič že opekla, ju to ni izučilo. Ravno nasprotno, kljub krizi sta začela novo, skoraj štiridesetmilijonsko investicijo v Puconcih. Za preveliko novo tovarno kompozitnih materialov je gospodarsko ministrstvo Seawayu Yachtsu odobrilo 14,5 milijona evropskih sredstev. A kmalu so prišle nove težave. Do takrat je Skupina Seaway iz evropske blagajne za razne projekte počrpala že okrog pet milijonov evrov. Že pred prekmurskim projektom je urad za nadzor proračuna pri finančnem ministrstvu ugotovil nepravilnosti pri črpanju evropskih sredstev. Kljub temu je bila izvedba nove naložbe nadzorovana pomanjkljivo, izključno iz ljubljanskih soban ministrstev. Načrtovana gradnja je zamujala, za prvo težavo je nastopila druga, pa tretja… Megalomanski projekt se je dokončno sesul. Od dobrih enajstih milijonov evrov prejetih subvencij naj bi moral Seaway Yachts, ki je medtem končal v stečaju, vrniti okrog sedem milijonov evrov. Stečaju Seawaya Yachtsa, ki je v 75-odstotni lasti oseb, povezanih z Jakopinovima, bo v teh dneh sledil še stečaj Seawaya Designa. V tem skoraj polovični lastniški delež obvladuje KD Group Matjaža Gantarja. Propadanje Seawaya je naplavilo tudi očitke o sumljivih poslih, kot so plačilo stroja, ki sploh nikoli ni prispel v družbo, in nakazila v ameriško davčno oazo Delaware. Prakse, znane iz slovenskih tajkunskih zgodb, zdaj zaposlujejo organe odkrivanja in pregona. Čas bo pokazal, ali sta bila Jakopinova z njimi seznanjena.
Udarila je zadnja ura
Za Skupino Seaway je zadnja ura odbila lani jeseni. Plače so začele zamujati, agonija pri zaposlenih pa se je iz meseca v mesec stopnjevala. Tako Jakopinova kot KD Group so verjeli, da se jim bodo računi izšli. V nasprotnem primeru KD Group Seawaya Designa verjetno ne bi dokapitaliziral s 600.000 evri svežega kapitala. Dokončano tovarno v Puconcih so si ogledovali številni v svetu ugledni izdelovalci plovil, pri tem pa je vse tudi obstalo. Okrog 200 zaposlenih je ostalo brez službe, Jakopinova pa sta si nadela rešilni jopič in skočila s Seawayeve jahte. Konec novembra sta ustanovila novo družbo. Poimenovala sta jo J&J Design. »Po šestih letih krize prihaja do prvih znakov, da se bliža koncu, in zanimanje za izdelke blagovnih znamk Greenline in Shipman ter razvojno delo v navtiki je vsak dan večje. Obstajajo vsa infrastruktura, znanje, ustvarjalnost in položaj na trgu, da na temeljih ustvarjenega zgradimo še veliko več,« sta prejšnji mesec med drugim zapisala v izjavi za javnost.
Jadranje v svetovni vrh
J&J Design ima simboličen pomen. Tako se je imenoval že njun dizajnerski studio, ki sta ga zasnovala v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja. Starejši od bratov Jakopin, doktorant medicine in specializant kirurgije, ki je nekaj let predaval na medicinski fakulteti, je pred tem ljubiteljsko gradil jadrnice za prijatelje. Jernej se je po končanem študiju arhitekture izpopolnjeval v Nemčiji in postal dopisni študent na eni od univerz v ameriškem Stanfordu, na kateri imajo specializiran oddelek arhitekture za oblikovanje jadrnic in jaht. Leta 1983 je Japec skupaj z jadralcem Dušanom Puhom obiskal takratnega direktorja Elana Dolfa Vojska in mu predstavil načrt za izdelavo prve družinske jadrnice elan 31. Ta je postala prodajna uspešnica. Začetek sodelovanja z Elanom je bila za Jakopinova odskočna deska za jadranje v svetovni projektantski navtični vrh. Do leta 1987, ko je dal Elan proizvodnjo plovil na stranski tir, sta Jakopinova zanj razvila še več drugih plovil. Istega leta je Japec začel sodelovati s francoskim konkurentom Jeanneaujem. Jadrnica pod to blagovno znamko, ki je nastala na risalnih deskah Jakopinovih, je bila leta 1989 v Parizu proglašena za jadrnico leta. Za njune konstrukcije je sledilo okrog 90 prestižnih nagrad. Na uglednem navtičnem sejmu v nemškem Düsseldorfu so bila v enem letu kar tri plovila, ki sta jih konstruirala, imenovana za jadrnico leta. Na podlagi njunih projektov je bilo v 60 ladjedelnicah po svetu izdelanih 70.000 plovil v skupni vrednosti okrog treh milijard evrov.
Galop v prepad
Seaway sta Jakopinova ustanovila leta 1990. Skromne proizvodne prostore v okolici Bleda sta nameravala že v začetku minulega desetletja, po vstopu takratne Kmečke družbe Holding v lastniško strukturo njune družbe, preseliti v sodobno tovarno v podalpsko vasico Zgoša pri Begunjah. Upor vaščanov, zaradi ekoloških vidikov, je selitev za nekaj let odložil, proti plačilu visoke najemnine pa je Seawayu gostoljubje takrat ponudil velenjski Esotech. Ambicije so se stopnjevale, v družbi pa so načrtovali celo kotacijo na borzi. Toda nastopila je rušilna kriza, ki je številni slovenski gospodarstveniki niso pričakovali. Tudi še tako vizionarska Jakopinova ne. Po nastopu krize nista umirila drvečih konj, ampak sta galopirala v neznano in številne zveste zaposlene popeljala v prepad. Če parafraziramo uvodoma omenjeno izjavo Japca Jakopina, bi se zlahka »skrila« v luknjo in počakala nekaj let, v katerih njun Seaway ne bi končal kot Titanik.
