Na nekem drugem planetu je medtem znana slovenska antropologinja pofilozofirala o moških in ženskah in izjavila nekaj v smislu: »Prej je on hodil ven in nosil domov denar, ti pa si ga občasno pripustila k sebi. Zdaj pa smo vse uničili, ker v zvezi nimamo več področij, v katerih smo ženske podrejene in v katerih dominirajo moški. Če moškim ne pustimo več menjati žarnic, potem ne moremo pričakovati, da bomo ljubljene.«

Kaj naj si ob vsem tem misli otrok? Doma ima mamo in očeta, mama ima široke boke in joške, fotru raste brada. Ampak če se na tisti stol, vsakič ko pregori žarnica, tlači oseba 1 z boki in joški, ali je to foter? Ali fotra bolj definirajo joški ali menjavanje žarnice? In po drugi strani, če oseba 2, ki ji raste brada in lula stoje, kuha kosilo, ali ji je treba zabrusiti: »Ne, teta, vi niste moj ati!« Ali vendarle: »Ne, stric, vi niste moja mama!« In kaj ima ljubezen z menjavanjem žarnice – ali pač z brado in joški?

Sploh pa, kako smo zašli v ta kaos, če smo vse do predvčerajšnjim živeli v paradižu, v katerem ni bilo omniprezentne nevarnosti, da bi otroka dobili v svoje homoseksualne kremplje dve mami ali dva atija? Kako je ta od boga poslan naravni red, ki nam je vladal od začetka časa do torka zvečer in v katerem je žarnice menjaval oče, žgance pa kuhala mati, sploh lahko ustvaril takšne izmečke družbe, kot so trgovci z orožjem, skorumpirani direktorji na begu, fašisti, seksisti in, bog se usmili, lezbijke in geji?

Kako so trpeče, ponižne matere izza tistega svojega svetega štedilnika lahko vzgojile hčere, ki se raje kot v neudobne čipkaste oblekice oblečejo v hlače, ne širijo nog po patriarhalnem diktatu in ki včasih zažgejo Njegovo najljubše meso? In kako so očetje, ti stebri zdrave družbe, iz svojih mehaničnih delavnic, kjer se nikoli ne potoči nobena solza, vzgojili sinove, ki religiozno sledijo načelom paleodiete, pazijo na vsebnost maščob v jogurtu in več časa preživijo obupani pred ogledalom kot njihove domnevno nežnejše in lepše »polovice«?

Vsakič, ko tako prvak ljubezni krikne, da smo kot družba obsojeni na propad, ker smo izbrisali spol, crkne še ena žarnica, za katero ne vemo, pripadnik katerega spola jo bo zamenjal. Vsakič, ko koalicija ljubezni omedli v grozi, ker si bomo spol poslej očitno morali izbrati, si še en metroseksualec pobrije prsi in še ena damica očedi svoje brčice. In vsakič, ko politična oseba v moški obleki vztrepeta ob misli na istospolno ljubezen, se volilno telo vpraša o velikosti njegovega…

…srca.