Noč pred tem, ko smo obiskali drobcene, tudi le za dlan velike nedonošenčke v enoti za intenzivno terapijo in nego novorojencev v ljubljanski porodnišnici (EINT), je bila ena najbolj plodnih v tem letu, saj se je čez noč v porodnišnici rodilo osem nedonošenih malčkov, dva pa sta bila še na poti.

»Po takšni noči se človek počuti precej izžet,« nam z nasmeškom takoj zaupa vidno zadovoljen neonatolog Lev Bregant, ki tem drobcenim bitjem pomaga na svet že skoraj tri desetletja. »Dela imamo večkrat tako veliko, toliko 'svežih' novorojencev hkrati pa zelo redko,« še pove in izda, da je še malo pod vplivom adrenalina, pri delu v tako naporni noči pa mu zelo pomaga tudi rutina.

»Pri nas ne gre nikoli nič po načrtu, včasih ni po nekaj dni nobenega sprejema, potem pa več hkrati,« se sogovorniku pridruži neonatologinja dr. Lilijana Kornhauser Cerar, Bregant pa se še naprej posveča ultrazvoku glavice pravkar rojene dojenčice, ki se zdi tako drobcena, da bi se lahko kar izgubila v njegovih zanesljivih rokah. Tudi dr. Cerarjeva dela na oddelku že skoraj tri desetletja in kot pravi, si nikoli ni želela delati nič drugega. »Ko jih vidiš, te naše male junake, s kakšno življenjsko silo se borijo za svoje življenje, kako napredujejo in rastejo in kaj vse postanejo, ti je vse povrnjeno,« zanosno pove in nas odpelje do obeh sob s po šestimi mesti, ki sta ta »obseden« dan 130-odstotno zasedeni, 33 malčkov na celotnem oddelku pa medtem v inkubatorjih veselo prede, veka, kiha, se zaradi posebnega načina predihavanja z nihanjem plinov (oscilacijami) rahlo trese, predvsem pa na vse mogoče načine preteguje in brca tudi v izposojenih inkubatorjih.

Velikan med pritlikavci

Tako majhni, pa vendar imajo vse, kar imajo veliki, me prešine, ko očarano strmim v drobcene prstke, ki niso nič večji od mravljic, pa je na njih vendarle še prostora tudi za nohtke. Drobižka, ki tehta tudi manj kot pol kilograma, si je pravzaprav zelo težko predstavljati. Ko mamice z dojenčki zapuščajo porodnišnico, ti po navadi tehtajo več kot tri kilograme – pa se domačim kljub temu zdijo tako drobni in krhki, da se jih sprva bojijo prijeti, da jih ne bi strli. Ti drobižki na EINT s pol kilograma in neizmerno voljo do življenja pa po rojstvu še malo shujšajo, potem pa se začnejo počasi rediti, uporabi neonatologinja besedo, ki dobi v tem okolju povsem drugačen pomen. In že se ustaviva pri mali Zali, ki tehta 620 gramov in naju preseneti z glasnim vriskom. »Ja, dojenčica se oglaša,« pojasni dr. Cerarjeva in razloži, da nima cevke v sapnik, ker lahko že sama diha, ko si njeno pozornost s precej krepkejšim glasom že izbori novorojenec v odprti topli posteljici, ki se je pred komaj uro rodil osem tednov prezgodaj. S porodno težo poldrugega kilograma med najmanjšimi izstopa kot velikan v deželi pritlikavcev. Pa je vendar manjši od najmanjših dojenčkov, ko ti zapuščajo porodnišnico. Učna ura relativnosti, me prešine, ko se znova posvetim razlagi dr. Cerarjeve, ki pojasni, da tudi pri osem tednov prezgodaj rojenih zaradi nezrelih pljučk pričakujejo še nekaj težav z dihanjem in da še ne bodo znali jesti po dudi. Hranijo jih bodisi v žilo, bodisi po cevčici v želodček. Pri mamici pa lahko jedo večinoma v gestacijski starosti 35 tednov, torej pet tednov pred pričakovanim dnem rojstva.

Sestra potrebuje pručko

»Ne, luna znanstveno dokazano nima prav nič s povečanim številom rojstev, a se nam kljub temu zdi, da jih je včasih pod njenim vplivom tudi več,« razloži dr. Cerarjeva v sodobno prenovljeni sobi, katere prednosti dojamemo šele, ko nam razkaže drugo, ki na prenovo še čaka. Prenovili bi jo radi še pred iztekom pomladi; zato že nekaj mesecev intenzivno zbirajo denar s pomočjo dobrodelne akcije Stopimo skupaj za nedonošenčke. »Tudi v prenovljeni sobi s stativi še vedno kaj manjka, še vedno so tu aparature, ki se starajo in bi jih bilo treba nadomeščati,« razlaga dr. Cerarjeva še na pragu druge sobe. Razlika je več kot očitna. Začne se pri razpokanih tleh, ki jih kar naprej brišejo, da ohranjajo večjo čistost, in nadaljuje z aparaturami, ki se zdijo leta nazaj od tistih v prenovljeni sobi. V tej sobi namreč ni stativov, povsod visijo žice, monitorji pa stojijo na policah, kot pravi dr. Cerarjeva, se je že zgodilo, da je kakšen padel na tla. Precej nerodni so. Drobna sestra potrebuje pručko, da lahko izklopi alarm, še pove.

Mali čudež

Takšnih centrov drugod po Sloveniji ni, »saj ni dovolj, da imaš ustrezno opremo, ki je izjemno draga in mora biti tudi zato ves čas v uporabi, prav tako pomembna je ustrezno izobražena in usposobljena ekipa, ki za malčke skrbi 24 ur na dan vse dni v letu. Na takšnem oddelku ne moreš imeti dopoldne dobre zasedbe in popoldne manj,« razloži dr. Cerarjeva in doda, da mamice k njim premeščajo že vnaprej, če pričakujejo zelo prezgoden porod ali zaplete, sicer pa k njim pripeljejo praviloma vse malčke z manj kot 1250 grami porodne teže. Ustaviva se pri Živi, ki se je rodila s 550 grami kar 15 tednov prezgodaj. »Stara je pet tednov in prav danes tehta natančno tisoč gramov. Še potrebuje podporo oscilacij in kisika prek maske, ampak diha sama in je na zelo dobri poti, da bo recimo čez mesec in pol do dva že lahko šla k mamici. Ampak do takrat bo pa še naša,« se nasmehne dr. Cerarjeva in razloži, da malčki v začetku napredujejo zelo počasi in so zadovoljni že, če se zredijo za 20–30 gramov na teden, kasneje pa je to že dnevni prirast teže. Potem pa spet nadaljuje, da so dali starši Živi zelo pomenljivo ime, »saj je pravi mali čudež. Mamica je skoraj umrla zaradi hudega zapleta nosečnosti z odpovedovanjem jeter z zelo visokim tlakom; pravzaprav so mamo reševali, ko se je Živa odločila, da bo ona tudi del družine. Ja, pri nas je veliko čustev,« pomirjujoče doda, ko se mi zatrese glas in ne morem skriti solz.

»Temu ta velikemu, pravkar rojenemu malčku, ki milo stoka, se vidi, da še ni čisto zadovoljen in se še privaja na novo okolje,« pove izkušena diplomirana medicinska sestra Ana Dimnik in doda, da zadovoljni malčki predejo kot mladi mucki. »Na oddelku se vsi trudimo, da nimajo razloga za stokanje in javkanje,« še doda. Včasih jih pomirijo tudi z malce sladke vode, ki deluje analgetično. »Četudi so tako drobceni, znajo vse pokazati, se znajo nasmejati in nič nam ni mar, ali je to refleksno ali zares, pomembno je, da vemo, kaj jim je všeč in kaj ne, kdaj se dobro počutijo, kdaj so lačni, kdaj potrebujejo mamico in kdaj boleče jokajo,« razloži in doda, da so vsi njihovi in da zaposleni marsikatero skrb odnesejo tudi domov. »Najbolj me razveseli njihov napredek in očara to, kaj vse znamo danes narediti. Lepo je tudi, ko jih vidiš kasneje, ko pridejo v ambulanto,« še pove.

Medicinska sestra Zorica Hrstič, ki skrbi za malčke 23 let, ne more niti približno oceniti, koliko jih je že šlo skozi njene roke. Zdi se mi, da na tisoče, pravi in razloži, da z mnogimi navežejo stike, ki trajajo veliko dlje kot njihovo bivanje na oddelku. »Za mene so vsi enaki, ne zanima nas, kdo so njihovi starši, samo otrok je pomemben,« pravi in doda, da pa je res, da so punčke po navadi živahnejše in da tečk pri njih ni. »Vsi so naši sončki.«

Prelomni trenutek kengurujčkanje

Večino staršev zelo prezgodnje rojstvo stre, saj jim poruši sanje o tem, da bodo kot drugi po dveh dneh odnesli iz porodnišnice otroka, ki se bo dojil, ki ga bodo pestovali in šli z njim na sprehod. Ni staršev, ki ob tem ne doživljajo stisk, njihovi odzivi pa so zelo različni, od obupa do agresije, češ zakaj se tega ni prej prepoznalo. Eni potrebujejo veliko strokovne razlage, drugi predvsem tolažbe. Prelomni trenutek pa zvečine nastopi, ko lahko svoje malčke kengurujčkajo, se pravi, ko so ti dovolj stabilni, da jim lahko goli ležijo na prsih, da jih ujčkajo. Takrat se zares začnejo počutiti kot starši. Pri najmanjših je to večinoma po dveh, treh tednih, pri malo večjih pa lahko že po nekaj dneh, razloži dr. Cerarjeva in nadaljuje, da imajo za mamice pri njih praktično ves dan odprta vrata. Obiskujejo jih tudi očetje, stari starši pa sestrice in bratci, saj je dobro, da se nanje čim prej navežejo. »A mlajših otrok ta drobcena bitja, ki se jim ne zdijo prav nič 'čudna', večinoma ne zanimajo. Bolj jih pritegnejo aparature, saj se ves čas prižigajo lučke in vse piska, pa brizge in stekleničke, ki jim jih pokažejo sestre, jih tudi zanimajo,« pove neonatologinja in doda, da drobižki postanejo zanimivi v glavnem šele za sestrice, ki že obiskujejo šolo.

»Tale mišek je pa moj Jan,« nam predstavi svojega drobižka Sanja Kandare iz Podgrada pri Ilirski Bistrici in pokaže še na inkubator pri oknu, kjer leži tudi njegov brat dvojček David. Še sreča, da ima dve roki, se ji nasmehnemo, a Sanja dobro ve, da jih bo potrebovala vsaj šest. Jan ima zelo rad božanje, zato mu pravi »cartko«, David pa je bolj umirjen, pove in doda, da sta se rodila v izolski bolnišnici v 26. tednu in sta tehtala 1060 in 1070 gramov. Kdo je bil bolj paničen, ona ali mož, ne bo nikoli vedela, ima pa srečo, da lahko biva v eni od štirih dvoposteljnih sob apartmaja za mamice nedonošenčkov, kjer si mamice izmenjajo tudi marsikatero izkušnjo. Tudi mleka ima dovolj za oba, eden poje že 31 in drugi 32 gramov mleka vsake tri ure, še pove in pohvali prav vse osebje na oddelku. Nekaj izkušenj z nedonošenčki si je na srečo že nabrala, saj je tudi njena sestra rodila v 26. tednu nosečnosti. Z možem svoja dvojčka tudi že kengurujčkata in sta zelo navdušena, ko se jima nasmejita, ter se kar stopita, ko ju še lepo pogledata.