Že v davnih časih so se ljudje z dolgimi belimi bradami pritoževali nad mladino. Aristotel – oče vseh zaskrbljenih belobradcev – je na primer zapisal, da bi mladina raje počela velike kot uporabne reči: Njihova življenja bolj obvladujejo čustva kot razum. V vsem pretiravajo. Preveč ljubijo, preveč sovražijo in enako v vsem drugem. Ni kaj, bil je moder človek. Mladi ljudje so začeli vse revolucije. Dokler jih ni zmanjkalo.

Danes bi bil filozof ponosen na našo mladino. Današnja mladina preračuna vsak svoj korak. V vsem jo vodi razum, v ničemer patos. Starši si lahko oddahnejo. Pubertetniki ne želijo spreminjati sveta. Graditi lepšega jutri. Nočejo se boriti za nič več kot za najboljšo oceno pri fiziki. Pišejo poezijo, seveda, ker prinaša Zoisove štipendije. Študirajo medicino, seveda, ker so zdravniki (to vsi vedo) dobro plačani. Vse, kar iščejo in želijo, je svoj prostor pod soncem, ki ga ne bo kazil pogled na revne, begunce, muslimane, homoseksualce in druge neprijetne tujke, ki jih je bog izgnal iz njihovega raja. Ne žene jih noben demon, nobeno dobro. Niti postmoderne ironije in cinizma niso več sposobni. Stojijo pred belimi stenami moderne galerije in na družbena omrežja sporočajo, da ne razumejo moderne umetnosti. Ne da bi pomislili, da sta razmetana postelja in pisoar pravzaprav inverzna slika njihove lastne opustošene duševne krajine.

Ampak ne, ne, njihovo duhovno življenje je karseda razgibano. Njihova kultura sofisticirana. Saj so vendarle v vseh okusih takšni kot njihovi starši! Govorijo enako. Pijani so enako in ob enakem času. Poslušajo enako glasbo. Volijo iste politike. Verujejo v iste bogove. Sledijo istim ideologijam. In vse to na vinilkah! V času, ko je vsakdo lahko umetnik, to nihče noče biti. Poezija brez rime je izgubila ves ugled, ker je svet vendarle spet tako lepo urejen; vse se nekako rima. Vsi bomo študirali samo še uporabne reči in se vozili v velikih avtomobilih. Smisel življenja pa je še vedno, dragi moji, jesti in se razmnoževati. Da vrsta ne izumre. Opica ostaja opica. Opica ne potrebuje opere, dovolj ji je holivud. Opica ne potrebuje revolucije, zadošča ji, da skrijemo vse, kar nas moti, na drugo stran planeta. Prihaja čas srečnega človeštva.

Žal pisec tega teksta nima zares bele brade. Pa tudi če bi jo imel, takšnih danes nihče več ne posluša.