Že kot otroci si v mislih postavljamo prihodnost. Predstavljamo si, da bomo, ko bomo veliki, kačji pastirji. Ali pa princese, zdravniki, gasilci, pevke… V to verjamemo tako silno, da komaj čakamo, da se bo zgodilo. In potem se znajdemo tu, kjer smo danes mi, maturantje. Z vseh strani zbombardirani z »informativami«, ki nas doživljenjsko zalagajo z reklamnimi kemičnimi svinčniki naših bodočih fakultet, z »informativci«, ki kar pokajo od možnosti. Te menda odpirajo vsa vrata v neskončnost in še dlje, k Baracku Obami v pisarno, k Pameli Anderson v posteljo. Vse se bo zgodilo, le k nam pridite, pravijo.

Ko se že želiš zapreti pred to vojno za državna sredstva, ko želiš stopiti vase in se (do)končno odločiti, ugotoviš, da: ne veš točno, kaj te sploh zares zanima, tisto, kar pa te zanima, pa je popolnoma neuporaben študij, po možnosti na nesrečnem FDV s perspektivo 0 prostih delovnih mest; da bi raje ostal tu, kjer si, na varnem, na gimnaziji, kjer veš, kdo si in kam greš, kjer imaš razred, poln prijaznih, zabavnih ljudi, kot si sam, ki ti posojajo zapiske (zastonj!) in tvegajo življenje zate med testom; da nimaš štipendije, seznam študentskih del pa je prazen. In tako na koncu ugotoviš, da nimaš pojma, kaj boš napisal na prvo – in ne na drugo in ne na tretjo – od treh nesrečnih usodnih črtic na listu papirja z usodnim naslovom: VPIS. Vi, odrasli, ki imate, kot vedno, vse pod kontrolo, nam boste seveda velikodušno postregli z nasveti, sestavljenimi iz kar se da uporabnih besed: glej-da-boš-dobil(a)-službo.

Ko v vsej tej plohi besed s korenom besede 'prihodnost' pogledam nazaj, v preteklost, ugotovim, da nisem to, kar sem si vedno želela biti. In da to tudi ne bom nikoli postala. Ker moram razmišljati »zrelo« in »praktično«. Ker moram imeti vse pod kontrolo. Ker tako ali tako postajam dvojnica svojih staršev, svojih prednikov. Ker sem vse, kar so predvideli zame, že vpila vase, kot spužva vodo. Ker moram izbrati med sanjami in resničnostjo, med barvami in grafikoni. In zato zdaj vprašam vas, vsevedni načrtovalci moje prihodnosti. V kateri košček spomina pa naj potem pospravim željo, da bi bila rada žival? Da bi bila metulj?