Učiteljica ene od osnovnih šol na Gorenjskem je na facebooku odprla osebni profil in vanj pripela svojo sliko. Potem je po spletu iskala učence in jih vabila, naj postanejo njeni prijatelji. Najprej je bila do njih prijazna, nato se je začela obnašati čudno. »Grdo je začela govoriti o eni od učenk,« se spominja učiteljica s te šole, ki skrbi za spletno varnost otrok. »Zadevo smo začeli preverjati in izkazalo se je, da je bil profil – lažen.«
S šole so klicali kriminaliste, ki so ugotovili, da je nekaj učencev zlorabilo facebook. Učiteljico so na skrivaj fotografirali z mobilnim telefonom, fotografijo objavili pod njenim imenom in – ne da bi ona za to vedela – objavljali sporočila v njenem imenu.
Digitalni domorodci
Kako jim je kaj takšnega padlo na pamet? »Mladi so 'digitalni domorodci', rojeni so s pametnimi napravami v rokah,« pravi David Rozman iz spletnoizobraževalnega podjetja B2. »Ni treba veliko razmišljanja, da ugotovijo, kako tehnologijo obrniti sebi v prid in v hoteno ali nehoteno škodo drugim.«
Podjetje B2 je v sodelovanju s Šolo za ravnatelje in inštitutom ISA izpeljalo projekt Izobraževanje kot strateška metoda proti nelegalni uporabi interneta, v okviru katerega je nastala tudi spletna stran internetna-samoobramba.si. Danes bo na to temo na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport potekala konferenca, na kateri se bodo srečali šolniki in strokovnjaki s področja varne rabe spleta.
V projekt je bilo vključenih sedemdeset osnovnih šol iz vse Slovenije. Izkazalo se je, da se jih večina srečuje s težko obvladljivim fenomenom – uporaba in zloraba interneta se pri otrocih raztezata v neslutene razsežnosti. V minulih dneh smo govorili z učitelji treh šol iz Gorenjske, Štajerske in Notranjske, ki so bile vključene v spletno izobraževanje. Tri učiteljice so pripovedovale o podobnih stvareh – ustvarjanju lažnih profilov, nedovoljenem objavljanju fotografij, anonimnem komentiranju in šikaniranju. Medvrstniško spletno nasilje, o katerem so zadnjih nekaj let poročali tuji mediji – tam šikaniranje šibkejše otroke včasih pripelje v tolikšno stisko, da si celo vzamejo življenje – se seli v Slovenijo. Na Štajerskem so se šolniki denimo srečali z neposrednimi pozivi enemu od deklet, »naj se gre ubit«. »Ena od naših učenk se je pred ogledalom fotografirala v kratkih hlačah in sliko objavila na facebooku. To pač otroci počnejo,« nam je povedala tamkajšnja učiteljica. »Vendar so se nanjo usuli skrajno žaljivi komentarji sošolcev, ki so se skrivali pod lažnimi imeni. Komentirali so njeno postavo in ji sporočali, da s takšno podobo ni vredno živeti.« V šoli so reagirali in otrokom poskušali razložiti, da se tega ne počne. Usoda mariborskega ravnatelja in učiteljice, ki so ju dijaki posneli pri spolnem odnosu in posnetek objavili na spletu, je bila tragedija za vso državo. »Dokler se tehnologije ne bodo naučili pravilno uporabljati, denimo visokoločljivostne kamere, ki je zdaj vgrajena že v vsako napravo, povezano z internetom, bodo ljudje delali spektakularne napake,« je za Dnevnik komentiral nizozemski svetovalec za spletno varnost Arjen Kamphuis, ki med drugim svetuje spletnemu aktivistu Julianu Assangeu. »Lahko se pritožujemo, a takšen svet smo ustvarili. Poti nazaj ni. V podobnem položaju so bili starši naših staršev, ki so se pritoževali nad rokenrolom. Takrat je bilo že prepozno.«
Prijateljici, ki si zaupata…
»Daleč največja težava, ki tare današnjo mladino, so nevarnosti, ki jih prinašajo družabna omrežja,« pravi David Rozman. Mladostniki si denimo – v znamenje zaupanja – izmenjujejo gesla za upravljanje svojih spletnih profilov. »Težave so značilno povezane z odraščanjem,« pojasnjuje Rozman. »Dokler si prijateljici zaupata, je vse v redu, ko pa se spreta, si lahko povzročita velike težave, če gesel za dostop do osebnih profilov ne zamenjata pravočasno.«
Šolniki so nas pri tem opozorili, da kljub velikim razsežnostim problema ni navodil, kako naj šola ravna. Vsaka se mora znajti po svoje. »V uradu informacijskega pooblaščenca od šolnikov večkrat prejmemo prošnje za mnenja ali konkretna vprašanja, kaj naj storijo,« pravi Andrej Tomšič iz urada informacijskega pooblaščenca, ki bo danes sodeloval na konferenci. »Res je – situacija terja sistemske rešitve. Prav bi prišle smernice zavoda za šolstvo ali ministrstva za izobraževanje, na katere bi se šole lahko naslonile. Veliko izobraževanj je bilo že izvedenih in precej gradiva je dostopnega. Težava pa je, da različne kršitve – denimo zlorabe osebnih podatkov ali šikaniranje – obravnavajo različne institucije različno.« Šole se ob težavah zatekajo po pomoč na njihov urad, na organizacijo za spletno varnost Safe.si, na Arnes ali celo na policijo. Tomšič meni, da bi bilo prakso dobro zbrati na enem mestu in reševanje težjih primerov poenotiti.
Z ministrstva za izobraževanje pa so nam sporočili, da že od leta 2005 sofinancirajo »točko ozaveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav Safe.si, točko za prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu Spletno-oko ter svetovalni telefon za pomoč v stiski, povezan z uporabo interneta, TOM«. Tudi učitelji in ravnatelji niso prepuščeni sami sebi, saj zanje nenehno potekajo uradna izobraževanja, so zatrdili.
