Dejstvo, da so v Istanbulu preživele polnih 17 ur, je v Veliki Britaniji sicer navrglo ostra vprašanja, ali so res bili narejeni vsi koraki, ki bi jim preprečili odhod, še bolj pa je celotna zgodba izostrila tista, ki so v zadnjem času vse bolj glasna, a ne dobijo pravega odgovora: kaj je vzrok, da mladi ljudje iz evropskih držav v vse večjem številu odhajajo k skrajnežem v Islamsko državo? Ameriški nacionalni center za boj proti terorizmu (NCTC) je pred kratkim razkril, da je število tujih borcev, ki so se priključili Islamski državi, preseglo 20.000, mednarodni center za preučevanje radikalizacije (ICSR) s sedežem v Londonu pa je bil še bolj natančen: podal je oceno, da jih petina prihaja iz evropskih držav, največ iz Francije, Nemčije in Velike Britanije. Po podatkih strokovnjakov za terorizem je v Sirijo in Irak odšlo tudi več kot 550 mladih žensk. Mnoge med njimi so se odrekle svojim verskim koreninam, se spreobrnile in prevzele islamsko vero.
V iskanju »pravega moškega«
Ko ob tem prihajajo medijska sporočila o grozodejstvih mudžahidskih skrajnežev, obglavljanjih in drugih najbolj skrajnih oblikah krutosti, je vprašanje toliko bolj utemeljeno: kaj se zgodi v glavah teh deklet in mladih žensk, da zapustijo evropski način življenja in gredo v krvavo osrčje Bližnjega vzhoda? »Zdaj sem pri Al Kaidi,« je svojim prijateljicam sporočila Sarah, ki je pri petnajstih letih zapustila gimnazijske klopi v Nemčiji in brez vednosti staršev odšla v Sirijo, spremenila ime, se poročila z islamistom in začela sodelovati v džihadu. »Pomagamo soprogom v borbi in rojevamo borce,« jim je pisala o življenju žensk v Islamski državi. So bile to njene sanje in iluzije, ki jim je sledila, ko je šla v Sirijo, in zakaj?
Odgovori so večinoma posplošeni, medli in površinski, bolj ali manj oprti na ugotovitev, da imajo islamisti zelo razvito taktiko novačenja s pomočjo socialnih medijev in dobro premišljenih lovk na facebooku, čemur mag. Roman Vodeb, psihoanalitik, publicist in osebni svetovalec z dvema magisterijema znanosti, pripisuje drugoten pomen, »saj jim drugačni nabori niso omogočeni«. Kaj je torej v ozadju ženskih mladostnih sanj, kaj je tisto nezavedno, če vprašamo freudovsko? Moški? Kakšen tip moškega?
Petdeset odtenkov nebrzdane pohote
Gre vsekakor za drugačen pogled na odhajanje mladih žensk na območje delovanja skrajnih sunitskih skupin Islamske države in presega vprašanje, zakaj so se omenjene tri mladoletne Britanke domnevno odpravile v Sirijo, sega pa tudi onkraj posplošene ugotovitve o mogočnem snubljenju prek socialnih omrežij, kar naj bi bilo glavna spodbuda za njihov odhod.
»Mlade ženske, najstnice, so na pragu seksualne kariere. Želja po moških, torej po penisu in vseh nanj navezujočih se faličnih simbolih, se tem ženskam prebuja in dobiva megalomanska krila,« pravi Vodeb. »Pohota jim utira pot in narekuje življenje. V svojem okolju pač niso deležne 'pravih' moških: Evropejci so simbolično kastrirani. To, kar po svetu uprizarjajo mudžahidi, jih nezavedno spolno vzburja, saj jim nezavedno bere simbolno strukturo kastracijske pretnje drugim moškim. Islamisti v nasprotju z mlačnimi, estrogenskimi Evropejci premorejo '50 odtenkov faličnosti', testosteronskosti. Islamisti se v postelji ne ljubijo. Kot bi rekel Christian Grey: 'I don't make love. I fuck hard.' Prebujajoča ženska pohota je libidalna bomba, ki jo z razumom in moralnostjo ne morejo krotiti, zato silijo v seksualno pravljico, v sadomazohistični pornič, ki jim ga iluzorno obetajo falično-sadistični mudžahidi. Ne smemo pozabiti, da je '50 odtenkov sive' proizvod ženske fantazme oziroma nezavednih fantazij natančno zato, ker je ženski karakter, kot je poudaril Freud, mazohističen, moški pa sadističen. Ženska, še posebej, če je seksualno in čustveno nepotešena, nezavedno in kronično hlepi po moški moči, rahlem, znosnem sadizmu, faličnosti, testosteronskosti. Te mlade ženske imajo tudi to nezavedno fantazmo, da bodo nevtralizirale moško moč in sadizem s svojo feminilnostjo, kar je navsezadnje povsem legitimno. Vendar pa ženska čustvena, seksualna zaslepljenost ne more trajati, ker hitro pride do šoka, streznitve in vrhunca neugodja.«
To nezavedno pričakovanje, ki je v ozadju odhajanja do islamskih skrajnežev in bojišč, odpira vprašanje o zahodnih moških. »Feminizem z enačenjem spolov po Evropi (in Ameriki) je popolnoma kastriral moško testosteronskost in tukajšnji moški so prej 'evnuhi', simbolni kastriranci, kot normalni testosteronski moški, ki naj bi jih omehčala le ženska. Njihova želja jim ne prodre pod kožo. Naivnice, ki jih militantni džihad tako privlači, nezavedno legitimno slutijo, da prav pri mudžahidih dobijo natančno tisto, za kar so kronično prikrajšane doma, pri 'estrogenskih' moških. Nezavedno je kronično in vselej seksualno, pohotno. Mlade ženske so prvič v življenju deležne takšnega libidalnega pritiska. Niso ga vajene, ne znajo se mu upreti. Nezavedna pohota zmaga. Žensko nezavedno sklepanje, tako imenovani cilj reading, vselej bere moške, njihove simptome in tudi tisto možatost, po kateri hlepijo in ki je ne dobijo pri domačih 'evnuhih', pač pa jim kot izhod v sili nezavedno poišče falične, testosteronske, sadistične mudžahide.«
Psihoanalitični pristop k razumevanju žensk, ki pobegnejo v Sirijo in Irak, vključuje tudi njihove očete, mag. Vodeb pa se dotakne tudi samih skrajnih islamistov: »mudžahidi si s temi devicami izpolnijo famozno željo, da bodo za svoje militantno mudžahidsko poslanstvo nagrajeni s haremom devic, za kar gredo nekateri pogosto tudi v samomorilsko smrt.«
O treh britanskih najstnicah medtem ni nikakršnih svežih novic.
