Velika je ravno dovolj za kakšen lonček z zelišči ali manjšimi sobnimi rastlinami. Da pa polica ne bo samo polica, smo si izmislili še nekaj kozmetičnih dodatkov, ki sicer nimajo pretirane funkcionalne vrednosti, smo pa na njih pokazali nekaj uporabnih tehnik.

Navadno smrekovo desko smo nadgradili s tremi lesenimi črkami, ki skupaj s polico tvorijo besedo vrt. Nastal je torej sobni vrtiček, ki bo zaradi celodnevne osvetljenosti v prihajajočih tednih odlično mesto za kaljenje rastlin, preden jih ob toplem vremenu presadimo na vrt.

Natančno izrezani kosi so temelj za delo

Z relativno natančno skico smo najprej določili kote, pod katerimi smo odrezali posamezne črke. Črka T, ki naj bi jo pritrdili s križno vezjo, nas tukaj še ni zanimala, prav tako smo vedeli, da bo krajša stranica črke R pod kotom 45 stopinj. Zato pa smo lahko natančno določili kote na obeh polovicah črke V, ki smo jih s papirja prenesli na deske in v roke prijeli žago. Zarisani kosi naj bodo ne glede na občutek za natančno merjenje zgolj informativni, saj se je pri žaganju najbolj zanesljivo ravnati glede na prvi odrezani kos, če potrebujemo več kosov z istimi dimenzijami. Za žaganje smo uporabili žago letvičarko, ki je namenjena za natančno žaganje lesa manjših dimenzij. Ima namreč goste drobne zobe in odebeljen hrbet lista, kar omogoča boljši nadzor a hkrati omejuje največjo globino reza. Takšno žago pogosto zasledimo v kombinaciji s šablono, ki žago vodi pod kotom 45 ali 90 stopinj. Takšne šablone sicer služijo svojemu namenu, a so zaradi zgolj dveh kotov omejene z uporabnostjo. Če smo natančni, lahko kos lesa pod poljubnim kotom odrežemo brez vsake šablone. Namesto s svinčnikom mesto reza pravokotno zarežemo s tapetniškim nožem in z notranje strani reza za kakšen milimeter poglobimo še z ostrim dletom. Zažagamo najprej na vogalu deske, potem pa režemo pravokotno glede na les. Prvi potegi naj bodo opravljeni skoraj brez vsakega pritiska, pa tudi ko je žaga enkrat globoko v lesu, je ne smemo tiščati vanj.

Po izrezih posameznih delov črk V, R in T smo naredili križno vez črke T. Postavili smo jo v predvideno lego na polici in s tapetniškim nožem potegnili tik ob stiku enega in drugega kosa. Z letvičarko smo zarezali 4,5 cm globoko, kar je predstavljalo polovico naše 9 cm široke deske. Z dletom smo izbili košček in postopek ponovili na drugem kosu. Če je šlo vse po sreči in smo bili dovolj natančni, bo križna vez tudi brez lepila ali vijakov dovolj trdno stisnjena skupaj. Pri zbijanju si pomagamo s kladivom (les zaščitimo s kakšnim odpadnim kosom lesa), a ne pretiravajmo s silo, da les ne poči.

Hitra držala za mizarske spone

Lepljenje črke V je zaradi ostrega kota stika zahtevalo nekaj razmisleka. Spoj smo nameravali zlepiti z belim lepilom, za učvrstitev z mizarskimi sponami pa smo iz odpadne lepljene plošče izrezali držalo za spone, ki je ustrezalo lepljenemu kotu. Takšno oporo lahko izdelamo za različne kote, možni pa so tudi kakšni bolj kompleksni položaji. Pred lepljenjem in stiskanjem s sponami spoj vedno sestavimo brez lepila. Naredimo nekakšno generalko, da spoznamo, katere spone uporabiti in kako jih namestiti, da ne bomo izgubljali živcev, ko bo šlo zares. Na tej stopnji pride prav tudi maskirni lepilni trak, s katerim pred nameščanjem spon začasno stabiliziramo kose lesa.

Čepki – enostavni in zanesljivi

Zlepljeno črko V smo čez noč odložili na stran, pripraviti pa smo morali še luknje za namestitev lesnih čepkov. Takšen način spajanja je kljub svoji enostavnosti izjemno močan in neviden, zanj pa ne potrebujemo kakšnih posebnih pripomočkov. Najbolje je uporabiti že narezane čepke, katerih premer naj ne presega polovice dimenzij lepljenega lesa. Metrske rebraste palice so prav tako uporabne, medtem ko z uporabo navadnih nerebrastih stik izgubi precej svoje trdnosti. Lepilo se namreč razporedi tudi po kanalih, ki ob stiku z vlažnim lepilom nekoliko nabreknejo in ustvarijo izjemno močno vez, tako da so čepki uporabni tudi za izdelavo pohištva. Kljub temu pa zahtevnosti dela s čepki ne podcenjujmo, kajti za pravilen stik je potrebno kar nekaj natančnosti – ali pa kakšen preverjen trik, ki ga lahko najdete v stranskem okvirju.

Tudi za pritrjevanje črk V in R smo iz lepljene plošče izrezali nekaj koščkov, ki smo jih uporabili kot držalo spon. 24 ur kasneje smo te odstranili in preverili končno lego črk, kjer je črka V potrebovala nekaj brušenja, da smo dobili polico s popolnoma prilegajočimi se robovi. Celotno polico smo zbrusili z brusnim papirjem do granulacije 400, sprednjo stranico pa premazali s črno lazuro za les, ki smo jo še mokro obrisali s krpo da je pustila le nekaj sledi. Vse smo premazali še z dvema slojema zaščitnega laka za les v notranjih prostorih in vrezali utore za žeblje. Namesto kupovanja namenske lazure lahko eksperimentiramo z nekaterimi domačimi materiali – kava, čaj, vino, razredčene akrilne barve, svetel les pa lahko potemnimo celo z alkoholnim kisom.

Jošt Bukovec