Številni mladi slovenski strokovnjaki, ki so uspešni v tujini, bi se z veseljem vrnili v Slovenijo, a so za to potrebne priložnosti. Takšno je bilo osrednje sporočilo pogovora o »kroženju znanja za razvoj«, ki ga je decembra lani gostil predsednik republike Borut Pahor. Beg možganov iz Slovenije je postal intenzivnejši v zadnjih petih letih, odkar se izrazito krči državni proračun za znanost. Ob pomanjkanju denarja – zlasti za mlajše raziskovalce – se jih vse več odloči iskati zaposlitev v tujini, kjer si – potencialno tudi zaradi obdavčitve – nekateri raje uredijo stalni delovni vizum in stalno bivališče.
Nekateri znanstveniki namreč opozarjajo, da je do začasnega dela v tujini neprijazna obdavčitev »svetovnega dohodka«. Gre za obdavčitev dohodkov iz tujine pri tistih osebah, ki davčni upravi ne uspejo dokazati, da jih v času, ko so prejeli oziroma prejemali dohodek, ni bilo v Sloveniji. Kaže, da je takšno dokazovanje še posebno kompleksno pri znanstvenikih, ki odhajajo raziskovat v ZDA, saj je tam ureditev delovnih vizumov zanje precej specifična.
Davek za nagrado
Z obdavčitvijo svetovnega dohodka je imel tako neprijetno izkušnjo dr. Marko Fonović z Instituta Jožefa Stefana. Kot gostujoči raziskovalec je bil pred nekaj leti na podoktorskem izpopolnjevanju na Univerzi Stanford v ZDA, ravno v času, ko je v Sloveniji začela veljati nova davčna ureditev. »Osemdeset odstotkov mojega osebnega dohodka je izplačeval ameriški delodajalec,« se spominja Fonović, ki poudarja, da je Slovenija z njegovim gostovanjem veliko pridobila. Po vrnitvi je z znanjem, pridobljenim v ZDA, v okviru Instituta Jožefa Stefana pomagal ustanoviti prvi proteomski laboratorij v Sloveniji, v katerem opravljajo analize proteinov v kompleksnih bioloških vzorcih. Laboratorij sodeluje z industrijo – denimo s podjetjema Lek in Krka – pa tudi slovenskimi akademskimi institucijami.
»V zameno za to me je Slovenija 'nagradila' s plačilom 9000 evrov davka za leto bivanja v ZDA. Obdavčili so me tako, kot da bi živel v Sloveniji, in jih pri tem ni zanimalo dejstvo, da so stroški življenja v Silicijevi dolini izjemno visoki in da s 'slovensko' davčno stopnjo tam sploh ne moreš preživeti.«
Običajna plača podoktorskega raziskovalca v ZDA je okoli 30.000 evrov na leto. »To komaj zadostuje za pokritje osnovnih stroškov. Kar mi je ostalo po plačilu različnih ameriških dajatev, sem porabil za osnovne stvari, kot so hrana, najemnina ali zdravstveno zavarovanje za otroka. Naknadna slovenska obdavčitev tega dohodka pa me je spravila v precejšnje finančne težave,« se spominja. »V Sloveniji se pogosto govori o begu možganov in nesposobnosti države, da bi pritegnila strokovnjake k vrnitvi, nikoli pa se ne omeni enega glavnih vzrokov za to – davka na svetovni dohodek.« Naš sogovornik je prepričan, da Slovenija z obdavčitvijo strokovnjakov na začasnem delu v tujini te sili v izselitev. Fonovićev raziskovalni kolega, ki se ob našem poizvedovanju ni želel izpostavljati, je po vrnitvi s Harvarda doživel enako hladno davčno prho. »Znanstveniki zato danes odhajajo v tujino, kot da odhajajo za vedno: odjavijo davčno rezidentstvo, tako da prekinejo vse vezi s Slovenijo. In potem tudi veliko lažje ostanejo v tujini,« pravi Fonović.
9000 evrov davka je za eno leto raziskovanja v ZDA plačal tudi raziskovalec na področju biokemije Igor Drobnak. »Ker sem v ZDA živel sam, brez družine in relativno skromno, sem ta znesek lahko poravnal. Predstavljam pa si, da bi bilo dosti težje, če bi živel v predelu ZDA, kjer so življenjski stroški višji, saj so cene – od stanovanja do hrane – močno odvisne od lokacije. Težave bi imel tudi, če bi moral skrbeti za plačljivo zdravstvo. Problem je namreč, da ameriški sistem pobere manj davkov, vendar ponuja bistveno manj brezplačnih storitev. Ker se storitve plačajo iz žepa, pri nas pa iz davkov, jih nekdo, ki živi v ZDA in je prijavljen kot rezident v Sloveniji, na neki način plača dvakrat,« opozarja Drobnak.
Prodati tudi pohištvo?
»Finančna uprava pri odmeri davkov oseb, ki so v tujini, vedno preverja, kje imajo osebe tako imenovano središče življenjskih interesov,« pravi Katja Žerovnik iz davčnosvetovalnega podjetja Verstovšek & Končan. Do konkretnih primerov znanstvenikov, ki so delali v ZDA, se Žerovnikova ni želela opredeljevati. »Kot ugotavljamo na splošno, je s temeljito vlogo in z veliko dokazili mogoče dokazati, da osebe res ni v Sloveniji in da tu nima življenjskih interesov,« je povedala.
Enotnega odgovora, kdaj davka ni treba plačati, ni. Uradniki med drugim preverjajo tudi, ali bo odhajajoči v Sloveniji obdržal pohištvo, osebne predmete in domače živali. Te informacije morda za odmero davka niso ključne, a uradniki se odločajo tudi na tej podlagi. S kančkom ironije bi lahko sklepali, da je za znanstvenika, ki ne zmore plačila visokega davka, bolje, da pred odhodom pohištvo in psa proda.
Direktor podjetja Verstovšek & Končan Darko Končan pa nas je spomnil, da je Slovenija z ureditvijo obdavčitve svetovnega dohodka zgolj sledila merilom Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD. »V okviru OECD so obdavčitve med državami ustrezno urejene, o čemer se je treba pred odhodom pozanimati in se nanje pripraviti,« je prepričan Končan. Sam edino resnejšo težavo vidi le v tem, da v Sloveniji dohodek prehitro doseže najvišjo stopnjo dohodnine.
Fonović pa vendarle opozarja, da davčna ureditev znanstvenike sili k dejanski izselitvi iz Slovenije. »Ironično je, da ZDA slovenske znanstvenike za določen čas oprostijo plačila zveznega davka, Slovenija pa jih po vrnitvi polno obdavči. Mar ima Slovenija preveč strokovnjakov z elitnih svetovnih univerz, kot sta Stanford in Harvard? Jih je treba z davki odganjati?«
Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da je »treba upoštevati, da je davčna obravnava po zakonu o dohodnini odvisna od okoliščin vsakokratnega primera«. Zakon davčno ne spodbuja izobraževanja, usposabljanja, izpopolnjevanja na znanstvenem področju v tujini, so priznali. »Zagotavljanje posebne ugodne davčne obravnave bi namreč predstavljalo določen izpad prihodkov proračuna. Zavedati se je treba, da zmanjšanje davčnega bremena ene skupine zavezancev pomeni, da se davčno breme drugih skupin zavezancev poveča – brez zajamčene javne koristi. Znanstvenikom, ki bi prejemali morebitne davčne ugodnosti, ne bi denimo nič preprečevalo, da se po opravljenem izpopolnjevanju za stalno preselijo v tujino,« pravijo na ministrstvu.