Mladi nad 30

Po tradicionalnem indijskem nazoru je življenje sestavljeno iz štirih ločenih obdobij. Vsako prinaša svoje plodove, dolžnosti, vloge in pravice, kar vzpostavlja medgeneracijsko sožitje ter pretok znanja in modrosti z generacije na generacijo. V otroštvu in mladostništvu se človek uči za življenje. Sledi obdobje zrelosti, oblikovanje družine in prevzem starševske vloge, kar vzdržuje in nadaljuje družbo. V tretjem obdobju se obira pridelke in zadovoljuje želje po bogastvu, užitku, slavi in poznavanju sveta. V zadnjem obdobju nastopi trenutek za umik, »odhod v gozd«, ko človek pusti za sabo »veselje, skrbi, uspehe in razočaranja – vse, kar je v življenju prehodnega, iluzornega –, da bi se posvetil nečemu resničnejšemu in trajnemu«, je zapisal italijanski novinar in pisatelj Tiziano Terzani v avtobiografski knjigi Še en krog na vrtiljaku. Danes takšne generacijske verige ne poznamo več. »Žal naša kultura – ali bolje industrija, ki danes določa kulturo – mitizira mladost in je spremenila starost v nekakšno bolezen, saj sili stare, da so drugačni od tistega, kar so v resnici, in hlinijo mladost.«

Od 90. let naprej smo z mitom večne mladosti priča tudi družbeni dekonstrukciji mladine (po Eisenstadtu). V postindustrijski družbi se je zabrisala meja med mladostjo in odraslostjo. Namesto pripadnosti mladinski kulturi in vrstniški skupini so danes druge socialne povezave, ki so »praviloma neobčutljive za starost in generacijske razlike«, kot je že konec 90. let ugotavljala Mirjana Ule. »To pa tudi pomeni, da se družbena kritika in protest ne bosta več kazala kot 'generacijsko' ali starostno določeni družbeni gibanji, tako kot je bilo z mladinskimi gibanji zadnjih trideset let, temveč kot bolj razpršeno, partikularizirano sociopolitično dogajanje, v katero se bodo vključevali tako angažirani mladi kot odrasli.«

V tem fluidnem in razpršenem kaosu so se razsule utrjene konvencije in definicije mladosti, odraslosti in starosti ter postale del preteklosti. Reševanje mladinske politike se vse preveč naslanja na razmišljanje izpred desetletij. Danes ne velja več tista iniciacijska pesem Pankrtov, »17, 17, mlad, perspektiven kader. 17, 17, namesto glave radar«, ampak njena cinična parafraza o podaljšanju (post)adolescence v skladbi Presežna vrednost bivanja tandema Natriletno kolobarjenje s praho, Jureta Novaka in Uroša Buha: »30, 30, mlad perspektiven kader« – visokoizobražen prekarec ali nezaposlen, v najboljšem primeru na delu v tujini.

Podaljšanje mladosti in zabris meje z odraslostjo postavlja nove izzive mladinski in tudi kulturni politiki, ki je zaradi tekočih socialnih in kulturnih trendov potrebna korenite prevetritve. Februarski Ment, dobro obiskan in ploden posvet o prihodnosti naših klubskih prizorišč v sredo na Sigicu in odprtje ustvarjalne platforme Inde v Kopru so v nasprotju s kalvarijo koprskega mladinskega centra le nekateri zadnji sunki svežega vetra s terena, ki kličejo k večji samoiniciativnosti, odločevalce pa k boljšemu posluhu, dialogu in upoštevanju živega utripa, ne pa mrtvih črk na papirju. Tudi za voljo do medgeneracijske solidarnosti gre.

Kolumna