Gledam Špelo in vidim sebe na neki davni informativni dan, ko me je zlovešči glas vsevednega fakultetnega knjižničarja skoraj odvrnil od študija matematike. Saj še knjižnični protokol komaj razumem, le kako bom naštudirala algebro? A se nisem pustila odgnati. Od nekdaj sem vedela, da bom poučevala. Moja znanka, zdaj uspešna zborovodkinja, je že v vrtcu v polkrog razporejala medvedke in jim dirigirala. Moj učiteljski gen se je sprožil v osnovni šoli, ko sem sošolcem, ki so prihajali z oddaljenih kmetij in jeseni ob učenju »čikali« kuhan kostanj, krepila znanje z mineštro iz slovenskega pravopisa, angleških časov in matematičnih izrazov. Moj, naš uspeh je bil že vsak ponosno zaklicani »dvej«. To ni bilo edino vsevedno obdobje v moji učiteljski karieri, ko sem z načelom »formula je pač formula« uspešno presegala delitev znanja na šolske predmete. V srednji šoli sem dosegla rekord, ko sem sošolcu pomagala pri šestih predmetih hkrati, najbrž pri skoraj vseh razen telovadbe. Bo že res, kar je rekel moj profesor teoretske fizike, velemojster jedkega humorja: »Učiteljski poklic ne bo izumrl. Vedno bodo namreč obstajali ljudje, ki se bodo radi delali pametne pred drugimi.«

Rada hodim v šolo

Odločitev za študij matematike je bila drzna, zelo drzna. Da sem le povprečno nadpovprečna, se mi za ta študij ni zdelo dovolj. Moja srednješolska profesorica matematike je bila bistra, zahtevna in neusmiljeno poštena pri sestavljanju in ocenjevanju testov. »Trdo boš delala. Težko bo. Ampak boš zmogla,« mi je postregla s čistim vinom. Moj oče, tudi sam matematik, me je rotil: »Punca moja, ne hodi poučevat. Izberi uporabno smer in se loti kakega zanesljivega dela.« Domnevam, da me je želel obvarovati grenke izkušnje, ki jo je doživel kot mlad učitelj, saj mu je bil poleg pedagoške žilice dan čudovit bariton. Pel je ruske romance, italijanske kancone, operne arije, pel je pesmi upora, pel je postne, velikonočne in božične pesmi. A tedaj se je glasba delila na pravo in napačno. Petje na koru je bilo ideološko nezdružljivo z učiteljevanjem. Obširen dokument, ki priča o očetovi pedagoški neprimernosti, se danes bere kot orvelovska negativna utopija. Oče je po dveh desetletjih zavarovalništva aktovko in statistične izračune zamenjal za tablo in mladostnike ter se vedro in mirneje napotil proti upokojitvi. »Ati, molči. Vsi vidimo, da si spet našel svojo sanjsko službo, ki te zdaj pusti peti. In pisati. Tudi jaz bom počela vse to.«

Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločila preživeti študijska leta med bistrimi, duhovitimi in samosvojimi matematiki, in skoraj nikoli zatem mi ni bilo težko poučevati. Redke za vzgojo in poučevanje imune generacije mi poklica niso zagrenile, le utrdile so me. Po neki maturantski ekskurziji, na kateri se je vsevprek ne le pijančevalo, temveč poleg tega na veliko kradlo, sem bila povsem na tleh. Potrlo me je tudi zahrbtno rovarjenje skupine dijakov ob tihi podpori mojih kolegov učiteljev. Še zdaj mi dvigne pritisk hvalisanje nekdanjih dijakov, da so takoj, ko so se prepisali na »pravo« šolo, kupili ocene, ki jih pri meni kljub svojemu priimku niso mogli dobiti. A o tem na današnji informativni dan ne mislim govoriti. Povabljena sem bila zaradi svojega nalezljivega optimizma, zato stojim pred polno predavalnico bodočih matematikov, od katerih vas bo večina izbrala inženirske smeri študija, in nagovarjam tiste med vami, ki vas mika poučevanje. Povem vam, imam sanjski poklic. »Zjutraj se zbudim in se veselim službe. O, kako rada hodim v šolo.« Predavalnico spreleti pritajen hehet.

Nemogoče se je naučiti preveč

Študij matematike je zahteven in v prvem letniku sem do gležnjev bredla po lastnih solzah. Tomaž, tvoja samozavest je upravičena. Si uspešen tekmovalec v znanju matematike, medtem ko se Špela dlje od bronastih priznanj ni prebila. Špela, imela boš leto časa, da se utiriš v strmo gorsko matematično železnico. Po letu dni bo že jasno, ali je Tomaž svojim sposobnostim dodal toliko garanja, kot boš ti, Špela, svoje garanje olajšala z ljubeznijo. Ne nujno z zagledanostjo v kakega matematika. »Vas pri študiju držita nad vodo pridnost in ljubezen do matematike,« me je tik pred diplomo blago uščipnil moj mentor.

Razbijanje glave na robu dometa svojih možganov, da vsaj na trenutke doživiš sprehod po magičnih svetovih matematičnih veleumov, lahko služi kot osnova poučevanju še leta kasneje. Med dijaki so vedno taki, ki učitelja po sposobnostih presegajo, in mnogi, ki jim je treba nuditi oporo in jih osvobajati malodušja. Za prve potrebujemo dovolj znanja, za druge obilo sočutja. Učenje je nenehno iskanje dosegljivih meja in možnosti, da te meje presežemo. Špela, čez leta ti bo spomin na tvoje brucovske solze olajšal poučevanje. Devet desetin uspešnega učitelja namreč predstavljata pomoč pri premagovanju strahov in spretnost sporazumevanja. Če sposobnosti zanju ne nosiš v sebi, se ju ne moreš priučiti, in tudi če sta del tebe, ju moraš nenehno razvijati. Ko ti uspe vzbuditi zaupanje učencev in njihovih staršev, je do sanjske službe, otoka zaupanja v morju nezaupanja, le korak.

Osebnost učitelja je ključnega pomena, a njena opora je vendarle znanje. »Moji« almi mater se je nekdaj očitalo, da nauči preveč. Meni obširno znanje omogoča nujno učiteljsko suverenost. Nekaj let po diplomi sem se z namenom, da bi znala še več, vpisala na specialistični študij. Neskončno lepi abstraktni svetovi mi odzvanjajo v glavi še zdaj, ko sem njihove podrobnosti povsem odmislila. Če naj bo učitelj kos dijakom, ki so bolj bistri od njega, mora znati (pre)več. Če želi biti kos tistim, ki jih že tri-iks-plus-dva-iks spravi na rob njihovega dometa, mora njegovo znanje precej presegati okvire učnega načrta. »Tale gospa, ki nas poučuje zdaj, nima prav dosti pojma. Jo kaj vprašamo in nas kar na hitro odpravi. Veste, zdi se nam, da tega, kar naj bi nam razložila, še sama ne razume,« so mi pred davnimi leti, ko sem odšla na porodniški dopust, potožili dijaki lesarske šole. Matematični olimpijci in bodoči mizarji ter vsi tisti vmes potrebujejo kakovostne učitelje. Mladostnikov se ne da in ne sme naplahtati.

Biti v najboljši družbi

Špela, vem, da te ne skrbi le težavnost študija. Tako kot Tomaž se sprašuješ, ali boš nemara poučevala »vedno hujše« generacije. Naj te potolažim: že Platonu se je zdelo, da neposlušnost in nespoštljivost mladih eksponentno naraščata, in če bi imel prav, bi se morali do zdaj že obe raztezati onkraj meja naše galaksije. Toda to se ni zgodilo ali vsaj relativno gledano ni tako. Mladostniki so najbolj svetel in najbolj udarni del populacije. Najnovejša dognanja o delovanju mladostniških možganov so neusmiljena: brez mladostnikov in njihovega trmastega upiranja avtoriteti bi se človeštvo lahko pod nosom obrisalo celo za zametke evolucije. Verjetno je ob zori časa neki čez in čez kosmati mladostnik zabrusil svoji čez in čez poraščeni materi: »Jaz grem dol. Grem pogledat, kaj je pod drevesom. Kaj potem, če se vsi prižemate k temu družinskemu deblu. Jaz grem dol.« Upam si staviti, da je prvi sestopil prav s hormoni nabit adolescent (in kmalu zatem iznašel britev). Prebrala sem članek in knjigo o moči najstniških možganov ter nekatere poudarke še tople nesla pod nos svojim dijakom in ti takoj zatem svojim staršem. Še dobro, da me niso linčali. Starši namreč.

Dobra in vihrava družba je učitelju matematike torej zagotovljena. Nerganje in jamranje v zbornici, državi in svetu ter vsa gostilniška urbi-et-orbi pametovanja učitelj matematike pomnoži z nič in žvižgaje odide v svoj približek utopije in obvladljivega mikro sveta. Postavi se med tablo in mladostnike in se igra idealen svet. Na tablo razgrinja pravljični in neskončno pravični svet matematike, medtem ko mnoge mladostniške glave živijo svojo lastno utopijo. »Jan, pospravi telefon. Gasilski pozivi bodo počakali do tvoje polnoletnosti.« »Psssst. Marko v prvi klopi spi z odprtimi očmi. A, da je vso noč pisal seminarsko? To bo to. Da ne bi kdo prav na glas škrebljal sinusov in kosinusov – naj se fant spočije.« »Profesorica, naše neopravičene ure so dosegle nevarno število. Tako kot vi želimo omejiti nepotrebno birokracijo. Vam lahko predstavimo svoj model poravnave z družbeno koristnim delom?«

Poučevanje je kot starševstvo. Prvi otrok ali prva generacija so vzgajani in poučevani »by the book«, torej po napisanih pravilih, drugi in nadaljnji pa, k sreči, vedno bolj po zdravi pameti. Dve desetletji sem se trudila, da bi dodelala sistem uresničljivih pravil, ki bi veljal za vse. Nato sem se vprašala, kako vanj vnesti več poštenosti. V svoje malo osončje sem vnesla smiselne izjeme, ki jih posamezniki in okolje dojemamo v dobro vseh. Vse aksiome sem nadomestila z enim samim, ki temelji na zaupanju. In – deluje.

Še nekaj. Tako imenovani Veliki NadSistem, ki je kriv za vse, ne obstaja. Naj priredim enajsto zapoved še za vaju, Špela in Tomaž, bodoča učitelja matematike: Ne jamrajta. V vsakem sistemu je prostor za vajin osebni vrtiček. Obdelati in zavarovati pred škodljivci ga bosta morala sama. Tale mrzli sončni petek je kar pravšnji za prvi razmislek o orodju, ki ga potrebujeta. Da vama bo laže, bom svoje pismo Rimljanom sklenila z anekdoto.

Zgodba o tri-iks-plus-dva-iks in o tem, da je treba podvprašanja skrbno oblikovati. Po resničnih dogodkih. Bodočega voznika buldožerja njegov stric uči seštevanja algebrskih izrazov. Ta sešteje: 3x+2x=5. Njegov stric, predavatelj na univerzi, globoko vdihne, izdihne, umiri srce in s kolikor mogoče potrpežljivim zvenom glasu postavi podvprašanje: »Ne, pet tole res ne more biti. Dobro poglej: koliko iksov je tule?« Oni se zbrano zagleda v zvezek in po temeljitem premisleku prepričano odgovori: »Dva sta. Zakaj sprašuješ?«

Besedilo je nadgrajeni nagovor bodočim študentom Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani na informativni dan 13. februarja 2015.