A te dni imam pogosto občutek, da se navkljub vsej moji nezainteresiranosti nisem dolgočasil niti približno tako kvalitetno, kot se dolgočasi današnja mularija, in da sem bil v primerjavi z njimi totalen amater. Oni so namreč pomanjkanje pozornosti povzdignili na meni nedosegljivo raven. Enako kot jaz med urami gospodinjstva oni zdaj zehajo, recimo, v kinu. In to ne v kinu, v katerem vrtijo črno-bele filipinske avtorske stvaritve s polurnimi kadri, ampak v povsem navadnem kinu, kjer vrtijo napete hollywoodske zgodbe. Ob teh zgodbah bi trinajstletni jaz dve uri z odprtimi usti zijal v platno, današnji najstniki in tudi ne-več-najstniki pa med filmi pregledujejo telefone, se presedajo, šepetajo in se nasploh tako očitno dolgočasijo, da je še moje spanje med urami kemije bilo manj nazorno.

V zagovor te nemogoče današnje mladine in njenega še bolj nemogočega vedenja lahko rečem le to, da so bile v času mojega otroštva filmske predstave zanemarljivo kratke v primerjavi s sedanjimi. V tistih dveh urah, v katerih sem si jaz pogledal Jurski park 2 ali Smrtonosno orožje 3, se namreč ni zgodilo nič. Kvečjemu sem zamudil kak telefonski klic, Denis je klical, da bi šel z njim pred blok, ali pa me je Almirjeva mama želela vprašati, kaj imamo za domačo nalogo.

Danes, ko se svet vrti z zmogljivejšimi procesorji, lahko zamudiš več usodnih stvari, že če skočiš na stranišče na malo potrebo. V času, ki ga povprečen šestnajstletnik porabi za praznjenje svojega mehurja, se lahko spremeni sedemindvajset statusov na fejsbuku, pojavi dvaintrideset novih fotografij na instagramu in še vsaj dve sporočili lahko najdeta pot do njegovega vibrirajočega levega žepa. V eni sami minutki se mu torej zgodi več vznemirljivosti, kot se je nekoč meni v enem celem šolskem dnevu. Ja, danes vam pač ni treba biti Einstein, da dojamete, da je čas relativen.

Pomislite torej, kakšna večnost je lahko za sodobnega najstnika dvourni film, taisti film, ki za nas, v njihovih očeh starejše občane, mine, kot bi trenil. V času, v katerem se junak na platnu zave svojih nadnaravnih moči, reši svet pred podobno nadnaravnim zlikovcem in osvoji srce najlepšega dekleta, se lahko svet mladoletnega gledalca že sedemnajstkrat zavrti okoli svoje osi. V dveh urah lahko dobi sedem novih prijateljev, se razide z dekletom in zaljubi v novega, pregleda lahko šest norih videov in se prebije na nov level svoje najljubše videoigrice, ob tem pa izbruhnejo še tri šolske afere, zaokroži sedem tračev in se pojavijo fotografije treh sošolk v kopalkah. Ni ga emtivijevskega montažerja, ki bi lahko dve uri takšnega življenja zbasal v dvourni film, in zato sploh ni čudno, da oni nimajo ne časa ne živcev gledati, kako dobri junak uro in pol bije neizprosen boj z zlim junakom in kako se lepotici postopno mehča njeno okamnelo srčece.

Dvourni odklop z vseh družbenih mrež je prevedeno v moj čas enako dvotedenski odsotnosti iz šole zaradi gripe, človek pa potrebuje prav posebno življenjsko modrost, da bi bil zmožen ugotovitve, da se ni na svetu, ki se je med njegovo odsotnostjo več kot očitno postavil na glavo, spremenilo popolnoma nič.

Te modrosti pa mladi ljudje praviloma ne premorejo, saj je njihov strah, da bi kaj zamudili, prevelik, in zato je dokaj logično, da se jim vse bolj upira hoditi v kino ali v gledališče in da, kadar jih dobronamerneži vendarle zvlečejo tja, na skrivaj vsakih pet minut panično preverjajo, ali je svet tam zunaj še okrogel, z drugimi besedami, ali jim je Maj že odgovoril in ali je Aneja všečkala njihovo zadnjo fotko.

Najstniško življenje se že dolgo vrti na fast forward, filmi pa se še vedno odvijajo z bolj ali manj enako hitrostjo in mladi jih vse raje gledajo doma, kjer so lahko med ogledom priklopljeni na vsa možna omrežja. Zato je edina rešitev za kino, da po vzoru projekcij za mlade mamice, ki jih prirejajo v Kinodvoru, uvedejo tudi projekcije za najstnike, s prižganimi lučmi, wi-fi-jem in brez zapovedane tišine v dvorani. Nekakšno skupinsko gledanje velike, celostenske televizije, filmske projekcije za hip(st)eraktivce. Na spodnjem robu platna bi se lahko sproti izpisovali tviti obiskovalcev, v levem zgornjem robu pa njihovi selfiji. Pa še live stream dogajanja v dvorani za fejsbuk prijatelje.

Že vidim, kako se kinoljubi križajo, ker se jim zdi bogokletno, da filmski projekciji odvzameš temo in tišino. Jaz pa sem z vsakim novim obiskom kina bolj prepričan, da sta tema in tišina le dva zastarela koncepta, ki ne bosta preživela 21. stoletja.