Vučjak pomeni vse od svojega nastanka drastično, z značilnim ciničnim rezoniranjem in ironičnimi podčrtavanji ubesedeno metaforo za blatno in mrzlo, odmaknjeno in samozadostno, zagatno in primitivno provinco; ime kraja, v katerem živijo surovi in polaščevalni ljudje, ki ne marajo zunanjega vmešavanja in pogleda drugega. Na vprašanja odgovarjajo s pestjo in gorjačo. Vučjak je hkrati tudi realni toponim, ime vasi nekje v hrvaških rovtah, ki so ga krležologi od nekdaj želeli vpisati na zemljevide. Toda še tako pedantnemu iskalcu tega kraja, ki bo z izostreno dioptrijo sledil dramatikovim koordinatam, se utegne zgoditi, da na tistem mestu ne bo našel ničesar, da bo torej zašel. Seveda, provinca je vedno nekje drugje. Ali pa je Vučjak le sanjski dozdevek, privid? Sanje imajo v Krleževi drami pomembno vlogo, sredi sanj se drama, mimo klasičnih pravil, tudi razreši in nas odslovi iz gledališča nekako zbegane, otovorjene z naročjem vprašanj. Aristotel bi ostro ugovarjal, pa tudi Josip Vidmar je menda odmahnil z roko.

V zgodnji pomladi 1918 pride v Vučjak za učitelja mladi absolvent filozofije Krešimir Horvat. Spontano se je odločil za to gesto, ker je protestno dezertiral z vseh front, realnih in notranjih, pa tudi zato, da bi si zalizal telesne in duševne rane in uresničil rousseaujevsko utopijo o pristnem življenju v bližini narave in med pravimi ljudmi. Njegova selitev v Vučjak ima humanitarne in odrešenjske cilje; provinca ni tam, v hribih, ampak tu, v Zagrebu. Že med potjo ga napadejo, oropajo in obstrelijo maskirani pripadniki zelenega kadra, ki jih ponoči »igrajo« čez dan na moč lojalni nosilci oblasti v Vučjaku (posel je donosen), ob prihodu pa se že prvo noč zaplete v erotična razmerja z dvema ženskama. Z njim gre potem samo še navzdol, iluzije se razblinijo, sanje pa napolnijo s peklenskimi alegorijami. Gledamo znani razplet: idealist konča v blatu in med prešuštnimi ženskimi stegni – samo tam je še malo junaka, čeprav ob izdatni pomoči alkohola; nihilistično laja z volkovi in kot kak cmeravi Martin Kačur objokuje svoje poraze. Ni popravil sveta in se osvobodil svojih demonov (»Kako lahko gledaš oblake nad sabo, če v sebi nosiš pekel?«), ampak se je razblinil v socialnem in kulturnem diskurzu krvi in zemlje, ki je čvrsto gradivo za betoniranje temeljev slehernega političnega reda. Horvat je v Buljanovi interpretaciji, najkrajše rečeno, tak kakor vsi, le statist v drami, ki jo vodijo drugi in drugačni heroji; daleč od romantične podobe upornega intelektualca, ki postane žrtev primitivne mentalitete in totalitarnega režima; tako ga je nekoč igral Rade Šerbedžija.

Buljan gradi mizanscensko strukturo uprizoritve zelo premišljeno, tako da natančno sledi razcepljenim in razlomljenim smerem Krleževe misli, hkrati pa z nevidno roko režije premešča poudarke in preusmerja fokus interpretacije. Gledamo skoraj celotno Krleževo dramo, brez opaznih krajšav ali modnih dodatkov, ob tem pa vendar izrazito sodobno in »aktualno« uprizoritev, ki na prvi pogled spominja na »literarno« gledališče starejšega datuma. Na odru je mnoštvo odličnih igralcev, med njimi pa dominirata interpretki ženskih likov Alma Prica in Nina Violić; Buljan lucidno bere Vučjak skoz njune, ženske oči. Ob scenografiji Aleksandra Denića se mi po glavi ves čas podijo asociacije na razvpito šotorišče na zagrebški Savski cesti, v katerem vojni veterani skrajno desne provenience že mesece demonstrirajo proti sedanji hrvaški vladi, čeprav predstava ne igra na karto dobesednih aktualističnih klicajev. Ne, ne, likovna ikonografija slavnega scenografa je atraktivna, toda včasih preusmerja pozornost, bolj megli, kot pa ostri pogled, morda celo narobe razume svojo lastno predstavo, razmišljam.

Pa vendar: ko gledalec po koncu predstave zapusti gledališče, hitro spozna, da je samo prestopil v naslednje dejanje drame, ki jo je pred tem gledal na odru. Provinca in njeni zagatni diskurzi niso tako daleč, kot si je mislil v svoji kulturni superiornosti, ampak ga čakajo pred vrati gledališča, natanko tam, od koder je pred tremi urami pobegnil v dvoumno iluzijo. Subverzivna modernost Vučjaka je ravno v Krleževem skoraj dobesednem prepisu realnosti in njenih imaginarnih dozdevkov. V tisti vasi se veliko debatira o vsem mogočem, o politiki in zgodovini, o socialnih in filozofskih vprašanjih o bogu, erosu in smrti, kot da tam stanujejo sami eksistencialisti in kot da smo v filozofskem seminarju, ne pa v ilegalni krčmi. Toda takšne visoke razprave, ki so eden temeljnih označevalcev province, so tu samo zato, da nič od tega ne bi nikoli prestopilo meja zakotja, da bi tako bog kakor smrt, tako ljubezen kot razum, tako življenje kot smisel za vedno ostali tam zunaj. Da se ne bi nič spremenilo. Prizor nam je znan, atmosfera pa tudi. Da bi našli Vučjak, nam ni treba na etnološko ekskurzijo z daljnogledi in specialkami; treba se je samo sprehoditi po svoji lastni vasi. Krleža in Buljan sta kartografirala itinerar za takšen sprehod.