Zakaj so Norvežani proti velikim skakalnicam

Ljubljana, 22. februarja. O priliki FIS tekem zaseda vsako leto tudi glavni odbor FIS, kjer se obravnavajo najvažnejša pereča vprašanja, tičoča se smučarskega sporta. Na letošnjem zasedanju je ena najvažnejših točk dnevnega reda vprašanje velikih, takozvanih orjaških ali mamutovih skakalnic. Ker je prizadet pri tem tudi jugoslovenski smučarski sport, hočemo temu vprašanju posvetiti nekaj besed.

Norvežani so prvi uvedli smučanje kot sport in imajo zato v rokah vsa vodilna mesta v mednarodni smučarski organizaciji FIS. Njihovi nazori so slejkoprej obveljali in so jih druge države večinoma brez vsakega pridržka sprejele. Norveški smučarji veljajo še vedno za vzor vsem ostalim narodom in jih še danes smatrajo za neprekosljive. V smučarskem teku se jim je v Fincih pojavil sicer popolnoma enakovreden nasprotnik, v skoku pa Norvežani še vedno prednjačijo. Njihova izbira v pogledu kvalitetnih skakačev je tako velika, da jim je hegemonija še dolgo vrsto let zasigurana. (…) Temu je vzrok dolgoletna tradicija in pa ves sistem norveške smučarske vadbe. Dočim se pri nas prvenstveno polaga važnost na tek, na Norveškem sploh ni dovoljeno, da bi mladina izpod 18 let tekmovala v teku. Dokler ne dosežejo te starosti, vežbajo samo skoke in to že od rane mladosti. Razumljivo je, da se spričo takega sistema mora vzgojiti številna garda skakačev, posebno še, ker jim ne manjka prvovrstnih vzorov in strokovnjakov.

Človeštvo stremi po napredku. Tudi v smučanju ni drugače. Srednja Evropa je bila veren učenec Skandinavcev. Danes skoro ni tekmeca, ki bi ne rabil norveških tekmovalnih smuči in norveških maž. Nekje pa je vseeno razlika. Norveška je zemljepisno bistveno različna nego gorata srednja Evropa. Tam gori na severu ne poznajo divje zasekane strmine gorskih velikanov. Gorovje je tam položnejše. Popolnoma naravno je bilo, da je srednja Evropa prilagodila svoje skakalnice svojemu položaju. Tako se je hočeš nočeš moralo zgoditi, da ima srednja Evropa veliko število mnogo večjih skakalnic, kakor Norveška. Tudi na teh so se Norvežani pokazali neprekosljive in so se jim tako omilile, da so skoro pozabili na domovino. Velike skakalnice so se množile kakor gobe po dežju. V tem pogledu je prednjačila Švica, ki je v Villarsu zgradila skakalnico, na kateri je Ruud dosegel svetovni rekord 86 m. Nato je inž. Bloudek našel v dolini Planice pripravno mesto za še večjo skakalnico. Prvi so jo preizkušali Norvežani. Rezultat nam je dobro znan: 92 m! Pri vsem tem pa še to, da je skakalnico mogoče povečati na še dosti daljše skoke!

Velike skakalnice so povzročile, da so Norvežani prav redko nastopali doma. Enkrat v letu so nastopili v Holmenkollnu, drugače so pa kazali svojo umetnost na velikih skakalnicah inozemstva. Norvežani, ki so jim brata Ruud, Jonson, Sörensen itd. narodni idoli, bi seveda svoje miljence radi večkrat videli na domačih skakalnicah. Toda ti se vabilom niso odzvali, ker jim je bolj prijalo daljše zračno potovanje na velikih evropskih skakalnicah, kakor doma, kjer so lahko dosegli skoke kvečjemu do 50 m. Kaj naj bi ukrenili, da bi svoje skakače zadržali doma? Nekatere vodilne glave norveškega smučarstva so začele z vso vnemo nastopati proti »rekorderski maniji« in »akrobatskim skokom« Srednjeevropcev. Postavili so se na stališče, da skoki preko 60 m nimajo nobene praktične vrednosti, temveč da spadajo v akrobacijo, kar ni namen sporta. Energično so zahtevali, da FIS prepove gradnjo vseh takozvanih gigantskih in mamutovih skakalnic. S tem sklepom so hoteli doseči, da bi njihovi skakači ostali doma, kajti nastop na velikih skakalnicah srednje Evrope bi jim bil prepovedan. To bi bil namreč edini izhod, kajti Norveška, če bi tudi hotela, ne more zgraditi skakalnic, ki bi zdržale primero s srednjeevropskimi, ker nimajo pripravnih terenov. Ta zahteva Norvežanov se je pojavila že pred leti, vendar do danes ni prodrla. Imeli so premočne nasprotnike med rojaki.

Največji poborniki in zagovorniki velikih skakalnic so bili baš najboljši norveški skakači. Dosledno so odklanjali naziranje svojih rojakov, češ, da skoki na takozvanih mamutovih skakalnicah niso nikakršna akrobacija, temveč se na njih šele pokaže kvaliteta skakača. Pogoj je, da je skakalnica pravilno zgrajena in skoki na njej ne predstavljajo za skakače nič večje nevarnosti, kakor na majhnih. Ravno skakalna tekma v Planici je po izjavi norveških skakačev dala najboljši dokaz za njihovo trditev. Zgrajena je točno po predpisih FIS. Njen profil je idealno rešen in v tem pogledu prekaša vse ostale skakalnice na svetu. Norveški skakači so šli še dalje. Domovini so zagrozili, da sploh ne bodo nastopili doma, ako jim bodo prepovedali tekmovanje na velikih skakalnicah inozemstva.

To je v glavnem ozadje spora. Kakor vidimo, igra pri tem pomembno vlogo sentimentalnost nekaterih ozkogrudnih norveških veljakov, s katerimi pa ne soglašajo niti rojaki. Saj ni nihče prisiljen skakati na velikih skakalnicah. Komur ni všeč, ima dovolj prilike, da skače na malih skakalnicah. Morda pa Norvežane jezi, da so rekordne skakalnice nekoliko zatemnile slavo Holmenkollna? Bodo pač morali to preboleti, kajti nikomur se ne sme kratiti pravica, da za propagando svoje države stori vse, kar je v njegovi moči.

Slovenski narod, 22. februarja 1935