Terjatve slovenske države do grške države, skupaj z jamstvi za posojila, ki jih ni odobrila neposredno Slovenija, znašajo 960 milijonov evrov, kar ustreza skoraj 3 odstotkom slovenskega letnega BDP. Te terjatve so nastale v okviru »evropskega reševanja Grčije«, ki je potekalo v dveh korakih.

Leta 2010 je trojka Evropske unije, Evropske centralne banke (ECB) in Mednarodnega denarnega sklada (MDS) sprejela program grških »reform« in »varčevanja«, ki je vključeval tudi paket bilateralnih državnih posojil za refinanciranje zapadajočih delov grškega javnega dolga. Med majem 2010 in decembrom 2011 so v tem aranžmaju vse članice območja evra (razen Slovaške, ki je odklonila sodelovanje, ter pozneje še Irske in Portugalske, ki sta postali tudi sami prejemnici evropske »pomoči«) odobrile Grčiji za 52,9 milijarde evrov posojil, 20,1 milijarde pa MDS. Predpisani slovenski delež je bil 243 milijonov evrov.

Leta 2012 je bil sestavljen nov aranžma prek tako imenovanega mehanizma EFSF, v okviru katerega se je denar za dogovorjene tranše posojil Grčiji zagotavljal centralizirano na finančnem trgu, a z jamstvi držav članic območja evra. S posojili EFSF je bilo od marca 2012 do avgusta 2014 izplačanih Grčiji za 141,8 milijarde evrov sredstev, in dodatna kvota MDS. Slovenija je dala jamstva v višini 717 milijonov evrov (717 plus 243 je 960 milijonov).

Hkrati je bil z zasebnimi upniki sklenjen dogovor o odpisu 106,5 milijarde evrov grškega dolga prek 54-odstotnega pristriženja obveznic z izhodiščno nominalo 199 milijard evrov (dejansko z zamenjavo obveznic za nove z močno podaljšano ročnostjo in nizko obrestno mero). Ker je velik del odpisa obremenil imetja grških bank, ki takšne izgube ne bi prenesle, in je terjala operacija državno dokapitalizacijo v višini 48,2 milijarde evrov, je bil učinek na zmanjšanje grškega javnega dolga v resnici za toliko manjši. Izgube slovenskih imetnikov obveznic so lahko bile v tej operaciji samo zelo majhne, če jih je sploh kaj bilo.

Slovenija ima poleg navedenih še dve kategoriji terjatev iz centralnobančne sfere. Proti koncu leta 2014 je izkazovala grška centralna banka za okoli 42 milijard evrov neto obveznosti do ECB v plačilnem sistemu Target2. V primeru izstopa iz evra bi morala grška centralna banka ta dolg poplačati, česar verjetno ne bi bila zmožna ter bi se morebitna izguba porazdelila po ključu med nacionalne centralne banke območja evra, kar pomeni, da bi tako ali drugače prizadela tudi proračune držav članic. Podobno bi se zgodilo z grškimi obveznicami, ki se nahajajo kot zavarovanja v ECB in katerih obseg naj bi znašal konec lanskega leta okoli 20 milijard evrov. Iz obeh kategorij terjatev bi znašale izgube Slovenije po najslabšem možnem scenariju dobrih 300 milijonov evrov.

Evropa pred krizo

Do opisanih »reševalnih operacij« so pripeljali procesi pred krizo. Takrat so se stekale v evropski finančni sistem stotine milijard cenenega denarja iz naraščajočega nemškega plačilnobilančnega presežka in verjetno še bolj iz velike monetarne emisije, s katero so se med letoma 2003 in 2005 borili proti preteči evropski recesiji ter že od leta poprej (s še večjo monetarno ekspanzijo) v ZDA. Kritiki radi poudarjajo finančne presežke, ki so jih ustvarjali nemški plačilnobilančni presežki; z njimi pa ni mogoče pojasniti, na primer, tedanjega skoraj primerljivega finančnega preobilja francoskih bank (in še veliko večjega preobilja ameriških, angažiranega drugje).

V tedanjih stagnirajočih »realnih« ekonomijah, zastrupljenih z neoliberalnim blokiranjem zasebne in javne porabe, a zato blagoslovljenih z neoliberalnim odstranjevanjem vseh vrst javnega nadzora (kakršno bi bilo še pred desetletjem nepojmljivo), se je velikanska monetarna masa usmerjala v vse bolj špekulativne naložbe. V Evropi se je sestavil vzorec, v katerem je kredit napihoval obupno čezmerno stanovanjsko investiranje v Španiji in na Irskem, obupno čezmerno splošno javno porabo v Grčiji, brezumno privatiziranje in infrastrukturno investiranje v Sloveniji in tako naprej, ter ustrezno brezumno posojanje periferiji iz evropskega jedra. Procese v periferiji in v jedru je treba gledati povezano. Nenadzorovana špekulacija je združila oba dela Evrope v en sam, skupni finančni razvrat.

Jeseni 2009 so bile tuje banke izpostavljene do Irske, Portugalske, Španije in Grčije že za okoli 1200 milijard evrov, in sicer skoraj v celoti banke evrskega območja, med katerimi samo nemške in francoske z okoli 600 milijardami. Večina naložb evropskih bank je bila v Španiji in na Irskem; v Grčiji jih je bilo za okoli 120 milijard, od tega za okoli 80 milijard od nemških in francoskih bank. Skupni grški javni dolg je znašal takrat že veliko več, skoraj 300 milijard evrov; večina dolga je bila v državnih obveznicah v rokah različnih zasebnih investitorjev.

Ob teh podatkih se je na finančnih trgih začel širiti preplah. V začetku leta 2010 so šle grške obrestne mere v nebo, bonitetne agencije so znižale ocene grških državnih obveznic na raven smeti, trgi so se zaprli, zapadajočih obveznosti ni bilo mogoče refinancirati, grozil je bankrot, najprej grški in potem verižno po vsej periferiji… Maja 2010 je steklo »evropsko reševanje Grčije«.

Rezultati reševanja

Rezultate v glavnem poznamo. Grški javni dolg se ni zmanjšal. Konec leta 2009 je znašal 301 milijardo evrov, štiri leta pozneje pa 319 milijard. Ker so »reforme« in »varčevanje« močno zmanjšali grški BDP, je razmerje med dolgom in BDP v tem času poraslo s 127 na kar 175 odstotkov. Relativno na BDP (ki je prvi, najbolj grobi indikator sposobnosti odplačevanja dolga) je Grčija še veliko bolj zadolžena, kot je bila prej – in zdaj tudi do Slovenije.

Dolg se ni zmanjšal, spremenila pa se je njegova sestava. S pomočjo evropskih posojil so bile do konca leta 2012 že praktično v celoti poplačane nemške in francoske banke, naglo pa so se praznili tudi zasebni obvezniški portfelji. Konec leta 2013 je bilo kar 93 odstotkov vsega grškega zunanjega javnega dolga (ki je znašal 273 milijarde evrov) v rokah javnih institucij: držav območja evra, MDS in ECB; med njimi tudi Slovenije s svojo milijardo. Obubožana Grčija ne dolguje več bankam in drugim zasebnim investitorjem, pri katerih se je zadolžila v časih brezglavega obojestranskega razmetavanja denarja. »Evropsko reševanje« je rešilo velike evropske špekulante. Ni pa rešilo Grčije.

Naraščajoči ekstremizem

Slovenska država je poslala tisto milijardo evropskim špekulantom, predvsem nemškim in francoskim, ne Grkom. Zadevo moramo pogledati v kontekstu. Svoj val strahotnega finančnega špekuliranja smo imeli tudi v Sloveniji. Banke so posojale velike denarje za nesmiselne projekte doma in v tujini. V krizi je morala prevzeti njihove nasedle naložbe v svoje breme slovenska država. Nasedle naložbe nemških, francoskih in drugih evropskih zasebnih špekulantov v Grčiji pa so razpršili: ne le iz sfere zasebnih financ, kjer so nastale, v javno sfero, temveč tudi iz izvirnih držav špekuliranja v vse evropske države. Vse pod pretvezo reševanja Grčije. Bil je morda največji organiziran rop v novejši evropski zgodovini.

V začetku tega prispevka smo omenili nedavno anketo o tem, ali naj Slovenija vztraja pri vračilu denarja, ki ga je posodila Grčiji. Anketno vprašanje je bilo nesmiselno in zato tudi odgovori. Predvsem pa bi bilo dobro, če bi se streznili slovenski politiki. Nedopustno je, da zganjajo najbolj primitivno provincialno hujskaštvo iz samega najožjega državnega vrha. Kdo ve, če se sploh zavedajo svojega naraščajočega ekstremizma. V zadnjem mesecu sem bil na dveh javnih razpravah, na katerih je udeležence iz evropskih držav spet in spet vračalo k nezgrešljivi simptomatiki porajajočega se fašizma tudi v osrednjih evropskih establišmentih. Dojemanje stvarnosti, sploh evropske, je med slovenskimi tranzicijskimi »elitami« pač malo v zaostanku. A naj se zavejo, kam pelje njihovo lastno polzenje v ekstremizem. Kam pes taco moli. Da ne bodo potem rekli, da niso vedeli (ali da so samo ubogali ukaze).

Stališča avtorja so njegova osebna stališča.