Prejšnji teden je izšel slovenski prevod knjige Cvetličarna v hiši cvetja – Kako smo posvojili in živeli Alana Forda. V njej novinar, kolumnist in strokovnjak za marketing Lazar Džamić razmišlja o fenomenu stripa, ki je sicer resda nastal v Italiji, a se zdi, kot bi bil ustvarjen naravnost za takratno jugoslovansko tržišče.
Avtor v obširni kulturološki analizi stripa ugotavlja razloge za takšno popularnost na tleh naše skupne bivše države. En razlog je povezan s popularno gledališko obliko, na katero se je naslanjal scenarist stripa. Zapleti in liki izhajajo iz commedie dell'arte, ki se je v različnih oblikah (Charlie Chaplin, Brecht, komični »sitcomi«, Alanu Fordu sočasni Monthy Python…) ohranila do danes.
Drugi razlog je »nadrealna burka«, ki vseskozi preveva strip. Džamić ugotavlja, da je bilo prav takšno vzdušje prevladujoča atmosfera »jugoslovanskega« življenjskega sloga. Tu navaja zelo zanimivo korespondenco Koče Popovića in Andréja Bretona. Ko mu je srbski pesnik poslal prevod neke ljudske pesmi, je »oče nadrealizma« odgovoril: »Koča, vi ne potrebujete nadrealizma! Pri vas se nadrealizem živi!« Mimogrede, o posebni mentaliteti, ki si jo »Balkan« deli z Italijo, govori tudi odziv uporabnikov interneta, ki so prejšnji teden reagirali na grožnjo islamske države, da bo zavzela Rim. Twitter so preplavile izjave Rimljanov, ki so ISIS opozarjali na nemogoč promet, na zastoje z vlaki, jim ponujali gostinske nasvete in jih svarili pred domačini, ki opetnajstijo nič hudega sluteče obiskovalce na vsakem koraku. Razlogov za dober sprejem stripa je še nekaj in v knjigi so izčrpno in duhovito obdelani.
Vsako umetniško delo pove veliko o času svojega nastanka, a če je dobro, govori tudi »nadčasovno«. Torej na način, da ga je mogoče brati ali gledati v različnih obdobjih. Strip Alan Ford vedno omogoča tudi aktualiziranje, vedno je moč najti vzporednice in tudi za današnji čas in prostor jih ne manjka. Superhik, ta junak, ki je jemal revnim, da bi dajal bogatim, je dandanes že pregovorno sinonim za aktualni sistem, ko se plače, pokojnine in izdatki za zdravstvo manjšajo zato, da bi se dalo še več denarja bankam. »Črna knjižica«, v kateri ima zapisane »grehe« svojih nasprotnikov Broj Jedan, zelo spominja na delovanje slovenske politične stranke, ki nenadoma odkrije tajne dokumente o vsakem človeku, ki odstopi iz njihovih vrst ali od njihovega načina mišljenja. Debeli Šef je lahko danes prispodoba vsakega nižjega uradnika, ki ponižno sprejema ukaze od zgoraj (na primer iz Bruslja) in jih vzvišeno in zadirčno širi na svoje podrejene. Grunfove krilatice na majicah bi brez problema zamenjali nesmisli tipa »Slovenija je še vedno na varni strani radarja«, »zarožljali bomo z referendumom« ali »finančni trgi so nervozni«. S to razliko, da so bili Grunfovi napisi, čeprav velikokrat nesmiselni, zelo duhoviti.
Kdo bo takoj ugovarjal, da pri nas pa že ni takšnega nadrealističnega vzdušja od »tam nekje daleč« z Balkana. Tu omenimo le dva nedavna momenta. Pred malo več kot dvema mesecema je ustavno sodišče iz zapora izpustilo pravnomočno obsojenega človeka. S sklepom je začasno zadržalo prestajanje zaporne kazni z razlago, da je pritožnik tudi »poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v državnem zboru. Dobro delujoča opozicija vsakokratni izvršilni oblasti je eden od temeljev demokracije.« Na tem mestu lahko povsem dobesedno uporabimo stavek, zapisan v stripu Alan Ford. Na osuplo vprašanje »Ali ni zakon enak za vse?« skorumpirani bogataš mirno odgovori: »Seveda je enak, za nekatere celo enakejši!« Drugi primer je izpred tedna, ko je bivši predsednik uprave Luke Koper, zdaj ubežnik z Interpolovega seznama, zaradi zlorabe položaja in podkupovanja obsojen na skoraj šest let zapora, svoj na črno zgrajen objekt v Kopru legaliziral kar … na begu.
Lahko bi še naštevali, a s takšno aktualizacijo stripu seveda delamo silo, saj ga s tem poenostavljamo in precej ožimo njegov pomen. Tako kot prav vsako umetniško delo ali besedilo zlorabimo, če ga beremo povsem v aktualnopolitični luči – spomnimo se le nacistično enoplastnega (in napačnega) branja Nietzschejevega »nadčloveka«.
Če pa je že nujno razmišljati utilitarno, kot se za današnje čase spodobi, se mi zdi prava uporaba takšna, kot mi jo nedavno zaupal znanec: »Ko je hči zadnjič prišla z gledališke predstave Iliada, sem imel že pripravljen 'referenčni okvir'.« V branje ji je seveda ponudil … Alana Forda.
