Pred dnevi je organizatorje obiskala inšpekcijska služba Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Večina je pričakovala, da bodo nergali zavoljo prepočasnih del, a se je izkazalo nasprotno: videli smo napredek, so dejali.
Da Brazilci v zaporedju organizirajo dva največja svetovna športna dogodka, seveda ni naključje. Gre za željo po superhitrem pospeševanju gospodarskega razvoja kot posledice milijardnih investicij v infrastrukturo, kar naj bi zagotovilo na stotisoče novih delovnih mest. Toda leto in pol pred drugim dnevom D se mnogi sprašujejo, ali načrti vendarle niso bili preveč velikopotezni.
Za nogometni spektakel so zapravili enajst milijard dolarjev, olimpijskim igram pa so jih namenili še nekaj več, in sicer 15 milijard. Pri tem velja upoštevati, da je stroškovna analiza zadnjih 17 letnih in zimskih iger pokazala, da so v povprečju zapravili 179 odstotkov več, kot so načrtovali. Čeprav je do odprtja iger še kar nekaj časa, je danes jasno: organizatorji bodo morali imeti čarodejske sposobnosti, predvsem na področju turizma in trženja infrastrukture v prihodnosti, da se letni športni spektakel ne bo zaključil globoko v rdečih številkah. Neposredni prihodki na račun letnih olimpijskih iger namreč le redko presežejo štiri milijarde dolarjev, ki pa v veliki večini romajo na račun MOK.
Račune je na koncu treba plačati, številni pa se še spominjajo zimskih iger leta 1976 v Montrealu, ko ni manjkalo veliko, pa bi mesto bankrotiralo. Primer nerazumnega trošenja denarja so bile tudi igre v Pekingu pred sedmimi leti, ko so na primer samo za osrednji stadion Ptičje gnezdo porabili 435 milijonov dolarjev, danes pa objekt sameva in žalostno propada.