Kaj v ljubezni šteje? Tiktakanje, srca, ki se povezuje z drugimi, drugačnimi utripi in valovanjem na isti frekvenci, štejejo objemi, dotiki, subtilne nitke povezovanja in sodelovanja, prijazna ljubeča energija na prvi, drugi, tretji pogled...

Človek je del vesolja in tudi vesolje utripa kot veliko srce. Širi in krči se ritmično, kot bi dihalo. Pogled s tega zornega kota je nujen ali kot pravi Saint Exupery: »Bistvo je očem nevidno, stvari je treba gledati s srcem.« Dokler v našem dojemanju stvarnosti ne bo tudi srca, toliko časa stvarnosti ne bomo ugledali, pa naj se bojujejo umni znanstveniki z denarjem, ki zamaskira odkritja po svojem diktatu, naj se bojujejo s teorijami in izpopolnjeno mašinerijo CERN in WMAP.

Ostali bodo praznih rok z odkritji, ki so del njihove fantazme, del njihove strasti za bogastvom in nikakor ne »resnice«. Namesto da bi se skušali srečevati z naravo in jo umevati, si jo podrejajo. Kako neskromno! Stlačijo jo v svoj okvir razmišljanja, podredijo jo svojim kodam in (u)mišljenim zakonom.

Kako naravo ugledati na racionalen način ob bitju srca, je s svojimi aksiomi pokazal že Spinoza. To tudi dandanes zmorejo le kreativni, učlovečeni posamezniki, predvsem pa tiste subtilne osebe, ki imajo en kromosom preveč. Hvala bogu, da ga imajo, ker se v njihovih očeh zrcali še naivna iskrenost, srčnost, intuitivnost in nežni, včasih tudi kričavi odtenki sobivanja.

»Normalni« ljudje, ki to več nismo, smo se razosebili, zadrogirali, ker ne znamo in ne moremo več dojemati lepote, sinergije realnega sveta. Ne vstopamo več do človeških src, vstopamo v virtualni svet, kjer bomo slej ko prej izginili v digitalnem elektromagnetnem valovanju.

Pustimo črne napovedi in se ozrimo k ljudem z downovim sindromom in tistim, ki jim srce utripa še na pravi frekvenci. Ti učlovečeni posamezniki lahko zrejo v umetelnost sončnih kvarkov, zank, elips, dvojnih vijačnic in ujamejo čarobnost vesolja, ki je zapisana že v kodi snežinke. Ta kristalček z neba je lahko pot do (raz)uma in srca.

V svoji čudoviti zgradbi prehaja v stanje vode, plina, ki ga vsrka sončna toplota kozmosa... ponovno pade na ozemlje kot kaplja, ki zaključi svoj krog v zamrznitvi simetrije. A ta lepota ne more biti mrzla, ker je prepoznana tudi s srcem.

To lepoto in srčnost ste nam ljubi ljudje z downovim sindromom prikazali tudi »v prireditvi petja, smeha, iger, slikanja, plesa, ritmov«. S svojo iskrenostjo, spontanostjo, brezkompromisnostjo in dobrim voditeljskim parom (hvala Andreja, bila si čudovita) ste z vso odgovornostjo in brez napak speljali prireditev. In na koncu naj še dopolnim naslov: Ljubezen ne šteje kromosomov in tudi ne priznava napak.

Darja R. Gorup