Čakanje se je splačalo. Smučarski tekač Johan Olsson je bil leta 2014 že na tem, da konča bogato športno pot, a si je premislil. »Z ženo sem se posvetoval in se glede na to, da sem še visoko motiviran, odločil, da še naprej počnem, kar naravnost obožujem, to pa je smučarski tek,« je dejal 34-letni Šved. Včeraj je imel usta raztegnjena v prešeren nasmeh, saj je postal svetovni prvak na 15 kilometrov prosto. Nenadejano, saj je konec kariere preložil zaradi kraljevske discipline, teka na 50 kilometrov v klasični tehniki, v katerem je svetovni prvak postal že pred dvema letoma. V nedeljo bo imel priložnost, da naslov ubrani in se poslovi na vrhuncu.
Oče hčerke Lilly sodi med bolj izkušene v smučarski karavani, saj ima za seboj že tri nastope na olimpijskih igrah, ki so mu prinesli šest kolajn, od tega dve zlati v ekipni preizkušnji tako v Vancouvru kot Sočiju. Toda posamične tekme štejejo več, zato ne čudi, da za dosedanji vrhunec kariere šteje prav zmago v kraljevski disciplini. Pri vseh uspehih pa ne pozabi na podporo ljubeče žene, s katero sta skupaj že 13 let. »Brez Anne vrhunskih izidov ne bi dosegel. Me močno podpira, pa čeprav sem veliko zdoma, tako da tedaj njej prepuščam vzgojo hčerke. Najtežji del je posamezne elemente življenja sestaviti tako, da delujejo. Brez pomoči družinskega člana ne gre,« razlaga smučarski tekač, ki že 15. sezono tekmuje v svetovnem pokalu, korak na zmagovalno stopničko pa je naredil petkrat.
V karieri mu ni bilo nič podarjenega, najtežje trenutke pa je doživljal pred zadnjimi olimpijskimi igrami, ko je bil poškodovan. »Bil sem popolnoma na tleh. Po dobrem poletju mi je šlo vse narobe in ko sem v Sočiju stal na startu preizkušnje na 15 kilometrov, nisem imel pojma, kakšne možnosti imam, saj z moštvenimi kolegi dolgo nisem treniral in zato nisem vedel, kako sem pripravljen. Bil sem izjemno presenečen, ko sem osvojil srebrno kolajno. To mi je dvignilo samozavest,« se spominja boja s poškodbami. Zato ne čudi, da je bil po igrah v Rusiji dodatno motiviran, da vsemu svetu dokaže, da še ni za odpis.
Na tekaške smuči je sicer prvič stopil, ko je imel deset let, kot mladenič pa se je spogledoval tudi s hokejem na ledu, nogometom in celo šahom. Ko danes beseda nanese na njegov konjiček, ni dileme – to je igranje kitare. »Igram jo že od svojega 15. leta. Najnovejšo kitaro pa mi je za 30. rojstni dan podarila žena,« še dodaja.
