Potrebovali bi več kot 100 milijonov evrov
Župan Šrot pričakuje, da bodo nekaj kohezijskih sredstev dobili še v tej finančni perspektivi, tako da bi lahko vsaj začeli sanacijska dela. Za okoljsko sanacijo naj bi bilo v tej finančni perspektivi na voljo od 70 do 80 milijonov evrov. Gre seveda za denar, ki je namenjen Sloveniji in ne samo Celju, kjer bi za temeljito sanacijo okoljskih bremen potrebovali krepko čez 100 milijonov evrov. Natančne številke ne pozna nihče. »Iz okoljskega poročila, ki je bilo narejeno v postopkih prodaje, je razvidno, da je problem večji, kot smo mislili, in da je bila tudi tovarna zgrajena na nevarnih odpadkih. Gre za območje, ki se razteza na 40 hektarjih in je torej kar štirikrat večje od območja stare cinkarne,« je opozoril župan. Po njegovem mnenju ne bi bilo pošteno, da bi lastnike nagradili s kupnino od prodaje, ekološko breme pa bi ostalo lokalni skupnosti, državi ali prihodnjim lastnikom. Smiselno bi bilo, da država trenutne lastnike zaveže, da bodo del kupnine od prodaje vplačali v ekološki sklad za sanacijo okolja.
Pred prodajo izpolniti tri pogoje
Svetniki se seveda zavedajo, da prodaje cinkarne ne morejo ustaviti, so pa kljub temu sklenili, da bo mestni svet celjske občine vlado pozval, naj ustavi postopke prodaje, dokler ne bodo izpolnjeni trije pogoji. Prvi je ta, da se podjetja ne proda, dokler se ne sprejme strategija sanacije starih cinkarniških okoljskih bremen in dokler se ne rezervirajo sredstva za sanacijo. Drugi pogoj je, da država sprejme zavezujoč predpis za sanacijo Celjske kotline, in tretji, da se kupcu postavi pogoj, da mora ohraniti in nadaljevati okoljsko vzdržno proizvodnjo na Celjskem.
Ne obstaja namreč samo nevarnost, da bo novi lastnik ukinil programe, ki ne prinašajo dobička, in velik del zaposlenih odpustil. Zgodi se lahko, da nekdo kupi podjetje zato, da bo imel nabavni in prodajni trg. Cinkarna je imela v preteklosti odlične poslovne rezultate tudi zato, ker je imela dolgoročne pogodbe za nabavo titanove rude. Po Šrotovih besedah bi se lahko torej zgodilo tudi to, da bi kupec proizvodnjo preselil v ekološko manj zahtevno okolje, Celju pa pustil prazno tovarno, ki stoji na nevarnih odpadkih.
To bi bil seveda najslabši možni scenarij. Branislav Jokanović iz Neodvisnih sindikatov, ki dela v Cinkarni Celje že 37 let, rešitev vidi v delavskem lastništvu. »Mogoče kdo misli, da je to utopija in da se gremo komuniste. Nič od tega. Delavsko delničarstvo se je v Evropi dobro obneslo, zakaj se ne bi tudi pri nas? Problem je samo v tem, da se moramo dogovoriti,« je povedal sindikalist. Tudi župan se je strinjal, da je to sicer dobra ideja, vendar je uresničljiva samo v normalno delujočih državah, ne pa v Sloveniji. Delavsko lastništvo je po njegovem mnenju res utopija.
Zaradi postopkov prodaje celjske cinkarne se je odzval tudi sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije, ki je včeraj premierja Mira Cerarja javno pozval k sestanku. Želijo ga opozoriti na to, kakšne nepravilnosti se pogosto dogajajo pri prodaji državnih podjetjih, in o problemih, ki so se zaradi pomanjkljivega informiranja delavcev pojavili v Cinkarni Celje.
