Gospe v TIC sta našima slovenskima izvidnikoma povedali, kaj si je vredno ogledati, kaj se dogaja, tako poleti kot pozimi, kje lahko dobro jesta in kje se lahko kupi dobro bučno olje. »Ko sva omenila, da nama je žal, da ne bova mogla videti Špitala, sta rekli, da je uradno sicer res zaprt, ampak da ga lahko vseeno odprejo.« Uslužbenki v TIC sta povedali, da pripravljajo prenovo spletne strani, ki bo po novem tudi v angleščini, a da se zatika pri financah. »V TIC imajo tudi zanimivo ponudbo spominčkov in tako kot vsi, ki obiščejo TIC, sva tudi midva dobila drobno pozornost.«

Po obisku TIC sta se odpeljala do gradu Gornja Radgona. »Ko prideš do posesti, plačaš prvo vstopnino, pol evra na osebo, in si lahko ogledaš grajski vrt. Kasneje sledi druga vstopnina, dva evra, za ogled notranjega dvorišča gradu, nato pa še tretja vstopnina, tudi po dva evra na osebo, za ogled razstave, ki je nisva obiskala, saj je bil grad do te točke samo razočaranje. Nikjer nikogar, stvari, ki sva jih videla, niso bile vredne denarja, napisi so bili v slovenščini in nemščini, v angleščini pa ne.

A kot pravijo, slab začetek, dober konec. Od tu naprej je bilo po besedah Damjane vse samo v superlativih. »Do odprtja Doma penine je bilo še pol ure in ker ni ravno pametno piti na prazen želodec, sva odšla v bližnji pivohram Golar nekaj malega prigriznit. Pivovarna je sicer na avstrijski strani, a znanje je slovensko. Privoščila sva si tudi sladico, čarobno kroglo: v čokoladni krogli skrit mousse iz piva, prelit z belo čokolado v višnjevem soku, posuto z lešniki.« Kasneje sta tudi obiskala pivovarno Bevog, pri čemer je Damjana pripomnila, da je res škoda, da zaradi slovenske birokracije in neprijaznosti do podjetništva te pivovarne ni na naši strani.

Sledil je ogled vinske kleti. Prijazna uslužbenka je razložila postopek stekleničenja, zorenja in skladiščenja. Sredi vinske kleti je izvir v obliki slapu. Klet je bila obnovljena ob 145-letnici delovanja, ob tej priložnosti so vzidali 145 polnih steklenic penine. »Vodička nama je na koncu postregla kozarec polsuhe zlate penine. Zagotovo vredno ogleda.«

Nato sta se vrnila do TIC, od koder ju je ena od zaposlenih pospremila do muzeja Špital, v katerem je vse lepo razloženo in označeno na informativnih tablah v muzeju. »Zanimivo, kako so lik Apolonije, kmetice, ki je bila oproščena coprništva, ker je znala uporabljati zelišča za zdravljenje, uporabili za otroke in jim s tem približali sam muzej. V muzeju sva sicer izvedela ogromno o samem kraju, zgodovini, kaj so ljudje počeli, kaj se dogaja. Vsekakor se je gospa res potrudila – tudi Špital je bil vreden ogleda.«

Sledila je pot do Negovskega jezera in gradu Negova, pri čemer sta oba poudarila, da je vse skupaj zagotovo bolj aktualno poleti. Na priporočilo gospe iz TIC, interneta in domačinov sta se nato odločila za gostilno Mencinger. »Vsekakor prava izbira. Gospodarica naju je prijazno sprejela, pospremila do mize. Všeč so mi gostilne, ki imajo malo jedi na meniju, ampak tiste izvrstne. Za predjed sva imela račjo pašteto v kombinaciji s kutinovo marmelado in krapov cmok, za glavno jed domače koline in domač krožnik s pečenko in ajdovimi žganci v zeliščni omaki z rdečim zeljem in jajcem. Nato naju je gospa počastila še z repo v smetani s pujskovo nogico, ki je njihova tradicionalna jed, zaključila pa sva z bučnim sladoledom. Ker naju je čakala pot domov, sva pila domač kutinov in grozdni sok, so nama pa na račun hiše postregli še višnjevec. In cena – 30 evrov.«